babici Adi,
ki me je naučila žvečiti

Y el que no quiera creer 
ni me quiera parar bolas 
Que se acerque para acá 
que yo le muestro la cola. 

(Octavio Mesa, La Pelea con el Diablo) 

 

Tako kot nekatere zveri tudi mi sledimo vonju krvi, da bi našli pot domov. Včasih pa je razpotje, ki ga iščemo, tisto usodno križišče, od koder se razcepljajo jeziki zemlje, po kateri hodimo, na točki, oddaljeni v času, in med koraki nekoga drugega, koraki, ki imajo drugačen ritem in tempo, a katerih nepredvidljive smeri se prepletejo, si sledijo, se prekrižajo in se odmotajo do naših nog, do točke, na kateri stojimo v ravnovesju, čakajoč, da bi spoznali pot.

Nikoli se nisem kaj preveč zmenil za preteklost, zlasti za preteklost naše krvi. Odrasel sem v kraju, ki ga nisem nikoli imel za svojega, ki se mi je vedno zdel mrtev in zaradi tega dober samo za mrtve. To pa zato, ker so zgodbe, ki sem jih poslušal, pripovedovale o zamegljenih dogodkih, o krajih, ki so danes drugačni, kot so bili, in o ljudeh, ki ne živijo več, kot ti.

Od teh zgodb ostane, natančno tako, samo kri. Kri, ki se prenaša naprej, ki teče skozi generacije in jih združuje v najbolj zadušljivo vez, kar jih pozna: v tisto družinsko. In ko družinam preti smrt, te zgodbe postanejo edini način, da ostanejo na pravi poti, da se koščki, ki bi sicer razpadli, se razpustili in bili vredni manj kot pepel, obdržijo skupaj. Ampak tudi ti, na neki način, si preživel čas, ki ti je bil namenjen med živimi. Več kot kri, več kot pepel, spomin nate živi med ljudmi, ki so te videli gledati svet z najvišje točke, pa tudi s tiste najnižje, prepaja kraje, kjer si bival, travne bilke, ki si jih poteptal, in drhteče glasove tistih, ki izgovarjajo tvoje ime in se spominjajo, kdo si bil. In prav zaradi tebe sem se vrnil v Marano. Ne morem te srečati, ampak način, da se soočim s tabo, morda vseeno obstaja. Ne vem, če pekel res obstaja, ampak vedno sem si ga predstavljal kot poletje v tem kraju. In če torej svoje korake premestim v ta podeželski pekel, če se spustim v meandre te najine zgodbe, te bom mogoče uspel najti.

Najprej moram izgovoriti tvoje ime. To vem, ker me je tvoja – najina – družina naučila, kako pomembna so imena, kakšno evokativno moč lahko imajo. Ime nas dela to, kar smo, povezuje nas z drugimi osebami, nam omogoča, da se vklešemo v skalo in tam ostanemo. To ti je bilo vedno jasno, Tanino ’e Bastimento, prvi in zadnji maranski kralj, ki je prišel na svet z imenom Carlo Gaetano Orlando. To je bilo jasno tudi tvojemu očetu, tvoji ženi Adi in tvojim sedmim otrokom, vedno jasneje pa je tudi meni, ki te nisem nikoli poznal, ki sem iz Marana odšel, ko sem dopolnil osemnajst let, in sem imel s to staro zgodbo doslej bolj malo opraviti. Vem, da sem šleva, ker sem živ, ti pa ne, ampak drugače ne gre. In poleg tega tvoj glas še vedno odmeva, glasneje od mojega, glasneje od vseh, ki sem jih kdaj slišal. Nekdo, ki je naredil vse, proti nekomu, ki ni naredil še ničesar, živi proti mrtvemu, to se mi zdi pravično.

Če se vrnem k dejstvom, stvari, ki sem jih slišal in ki so mi jih pripovedovali, ne veljajo za absolutno resnico, saj je uradnih podatkov malo in ne smemo izključiti možnosti, da so bili v nekaterih primerih mogoče prirejeni. Pogosto se različice pripovedi o istem dogodku, ki sem jih slišal, ne skladajo, saj je vsak dogodek plod spominov in zbledelih sugestij družine Orlando in ljudi, ki so privolili in mi govorili o njej. So datumi, ki se na nikakršen način ne ujemajo, spomini, sestavljenih samo iz imen in še kake malenkosti, v nekaterih primerih pa gre za čiste laži. Obseg, ki sem ga poskusil zarisati okoli te zgodbe, je zelo jasen, takšni pa so tudi učinki, ki jih je imela na sedanjost. To, kar je znotraj, pa ostaja zamegljeno in dlje ko sem se vrnil v času, več težav sem imel pri zbiranju informacij, ki sem jih potreboval. Treba je povedati tudi to, da je večina ljudi, katerih imena se bodo pojavila od zdaj naprej – kot je bilo že rečeno –, mrtvih, njihove resnice pa so umrle z njimi. Torej amen: ‘a verità vera nun esiste. (1)

Na prvo poletno noč, 21. junija 1930, je mlad komunistični aktivist Angelo Orlando pod roko prijel svojo zaročenko Eleno in ji previdno pomagal sesti v očetov avto. Na prvo poletno noč sta molila Boga, da ju nihče ne bi videl, in se oddaljila od Marana. Ko sta prispela v bolnišnico Marijinega oznanjenja, ki je bila še vedno del Pendina, a ni bila daleč od Cippa di Forcella, je Angelo Eleni spet pomagal izstopiti, tako da se ne bi preveč utrudila. Kompleks je bil sestavljen iz bolnišnice in sosednje sirotišnice, otroke, ki so tam odraščali, pa so klicali figli d’ ‘a Madonna. (2)

Porod je potekal brez večjih zapletov, redovnice in medicinske sestre so bile prijazne in ‘o criatùro (3) je takoj zavekal in zavreščal z novimi pljuči. Angelo je ostal pri oknu in kadil eno cigareto za drugo; z roko si je klobuk čvrsto držal na glavi, kot da bi mu lahko vsak trenutek odletel z nje. Po porodu je Elena zbrala moči in otroka sama peljala do lopute za zapuščene dojenčke, kakšen hodnik proč. V leseno nišo je položila belo brisačo, nanjo pa novorojenčka. S prsti se je dotaknila njegovega čela in zavrtela kolo. Otroku so nadeli ime Carlo Fraccari, po direktorju bolnišnice, in tako je bilo tri leta.

Par se je vrnil v Marano, ko je bilo sonce visoko in se je poletje uradno začelo. V pokrajini so bili skoraj sami polja in kmetje in gospodarstvo se je vrtelo okoli poljedelstva. Družina Orlando je imela žago in že več generacij je izdelovala cekre in košare za sadje, zaradi česar so jim pravili Mastroni, veliki mojstri. Angelo pa je čutil, da je rojen, da bi se ukvarjal s politiko in iz Marana naredil pravo mesto, da pa bi mu to uspelo, je moral biti pogosto daleč proč od njega. Dneve je preživljal na zborovanjih med Neapljem in Rimom. Ko je bilo treba, je šel v Firence in Bologno in se nato vrnil domov. Ko sta on in njegov oče Gaetano sklenila, da je pravi čas, se je Angelo oženil z Eleno in skupaj sta se vrnila po otroka, kot je bilo obljubljeno. Bitje se je zdaj odzivalo na ime Carlo, zato se ga je Angelo odločil obdržati in ga postaviti ob bok očetovemu. Končno, po treh letih limba, je otrok prišel v Marano in Carlo Gaetano Orlando se je rodil še drugič, tako da so tudi zvezde in zakon narave opazili, da je otrok anomalija.

Od Angela je podedoval podjetnost in željo po tem, da bi vodil Marano. Po drugi strani je Carlo Gaetano od matere uspel ohraniti samo ime, ki ga je pozneje nadel prvi hčeri.

Ime Bastimento sem prvič slišal kot otrok. Izgovorila ga je moja babica, ki je bila s Taninom – ime Gaetano se je uporabljalo samo ob uradnih priložnostih – skoraj istih let in ki v Maranu ni odraščala, a je po poroki tam preživela vse življenje. To je bila zame nova beseda in od takrat naprej, kot se pogosto zgodi, sem bil vedno, ko sem jo slišal, pozoren na njeno izgovorjavo. Leta pozneje mi je Bruno pojasnil, od kod prihaja ta nadimek. Bruno je Taninov drugi sin in druga oseba na svetu, ki ga je imela najraje. Povedal mi je, da je Tanino kot deček po Maranu počel en kup lumparij in da so ga pri osmih letih poznali že vsi, tudi zato, ker je bil Mastronejeve krvi in ker so od njega pričakovali ali velike stvari ali pa veliko kurčevega sranja. Ni se igral z drugimi otroki, kvečjemu jih je zbral skupaj in jih prepričal, da so tekli po ulicah in delali nered ali da so staršem kradli cigarete in drobiž. Potem ga je očitno nekega nedeljskega jutra pastir, ki ga je dobro poznal, videl, kako se sam klati po podeželju, medtem ko so bili vsi ostali otroci in njegova družina pred župnijo San Castrese, kjer se je po maši družila vsa vas. Pastir mu je rekel, Tanì, izrezan Bastimento si, in pokazal na eno svojih najmlajših kozic. Rekel mu je, da je Bastimento precej živahen in da dela samo sranje, da ne je z drugimi kozami in da sam pleza po najstrmejših hribih in se pase, kjer se mu zazdi. Odtlej se ga je to ime prijelo. Bruno mi tega ni povedal, ampak mislim, da Tanino ni pričakoval nič drugega kot to, da bi našel svoje ime, ki bi zaznamovalo njega in nikogar pred njim. Tanino odtlej ni bil več Mastrone in njegovi otroci tudi ne.

Kdor je odrasel v tistih koncih, ve, da nadimek ni samo preprost vzdevek: v vasi označuje osebo in vso vejo njene družine. Tako te pokličejo enkrat, v šali, in ne da bi opazil, se to ime našije nate. Močnejši ko je nadimek, bolj se ohrani skozi čas in generacije. Ko sem doumel, kako to deluje, se mi je zazdelo res zanimivo, da se je osemletni otrok, kot je bil Tanino, uspel v trenutku znebiti težkega nadimka, kot je bil očetov.

Brunu je šlo na smeh, ko mi je povedal, da je bila po njegovem edina velika strast, ki jo je Tanino imel v življenju, frača. Pravi, da se je odločil postati baraba samo zaradi žensk. Rad kavsam, je rekel, ampak Bastimento je bil nekaj nemogočega. Ko so Brunu začele na bradi poganjati prve dlake, sredi osemdesetih, ga je Tanino začel jemati s sabo, ko je imel kak dogodek ali pomemben sprejem. Bastimento je imel najraje lepotna tekmovanja: Miss Kampanije, Miss Italije, Miss Venera, Nova lepotica in tako naprej. Niti enega ni zamudil. V Neaplju in okolici so to vedeli, zato so ga včasih povabili kot žiranta ali, veliko pogosteje, kot predsednika žirije. Običajno je Bruno sedel blizu njega, gledal je ženske, kako po modni pisti hodijo v kopalkah, in očeta, kako vsakič silno ploska. Po tem, ko je razglasil zmagovalko in ji na odru osebno izročil šopek vrtnic, je med bliskavicami in stiski rok pomignil Brunu in dekletu sledil v preoblačilnico. Ko je bil njegov sin dovolj velik, mu je po podelitvah Tanino začel predstavljati drugouvrščenke. Zdaj si dec, mu je rekel, potem pa je za potrditev povprašal še tekmovalke: Je res, da je dec?

Potem mi je Bruno pokazal fotografije, ki jih je prinesel. Na eni je Tanino v svojih šestdesetih, obdan s petimi finalistkami za miss Kampanije. Nosi črn komplet, belo srajco in kravato z rdeče-zlatimi poševnimi črtami; redki lasje so vrženi nazaj, dobro počesani in trmasto temni. Taninove oči, kot na vseh njegovih fotografijah od neke točke naprej, se ne vidijo, temveč so skrite za parom skoraj črnih carrer. Zadovoljen nasmešek je po drugi strani dobro viden. Z rokami drži boke dveh deklet, svetlolaske in rdečelaske, dlani stiskajo mlado meso in zdi se, kot bi bilo to vse, kar potrebuje. Kar sem takoj opazil, ko sem gledal fotografijo, je to, da je Tanino najnižji od vseh, čeprav sem prepričan, da tega v trenutku, ko je fotografija nastala, ni opazil nihče.

Na fotografijah s podelitev se nikoli ne pojavi, a tiste noči je bil s Taninom in Brunom vedno še en moški. Ime mu je bilo Antonio Russo in bil je Bastimentov zaupnik in osebni voznik. Bila sta približno iste starosti, a Russo je bil veliko bolj obvladan mož, tak, ki ne bode v oči. Imel je košate brke, postavljal je le malo vprašanj in bil je zaupanja vreden človek. Včasih je bil doma z Ado in otroki, ko je imel Tanino opravke v Maranu, in skozi leta je Bruna in njegove brate naučil voziti. Bastimento voznika ni imel iz razvade ali ker ne bi znal voziti; imel ga je zaradi 1. člena. To je star disciplinski postopek, in kolikor sem razumel, je šlo za oznako, ki so jo organi pregona nadeli nekaterim bivšim zločincem ali osebam, ki so jih morali imeti pod nadzorom. V praksi si s 1. členom med drugim za vse življenje izgubil možnost za opravljanje vozniškega izpita. Tanino je oznako prejel leta ’74, a zdi se, da za to ni bil kriv kak poseben dogodek. Sedemdeseta leta je pravzaprav izkoristil za to, da si je ustvaril družino, dobil otroke in se ponovno navadil na sončno svetlobo, zaradi katere so ga še vedno pretirano bolele oči. Potem se je s starostjo in modrostjo, za kateri je čutil, da ju je pridobil, prepričal, da bi mu šla politika dobro od rok, če bi le dobil priložnost. Konec koncev je to imel v krvi, čeprav so se njegove ideje razlikovale od očetovih. Žal je bila možnost za kariero v parlamentu dokončno ogrožena že leta pred tem, poleg tega pa je 1. člen pomenil tudi izgubo volilne pravice. Nič zato. Bo pa Bruno postal poslanec. Temeljno je, da je v Rimu en Orlando, je pravil, in njegovemu drugorojencu je bilo to namenjeno. V vsakem primeru je Taninu preostalo veselje, da je lahko glasoval za najlepše ženske v Neaplju in okolici.

1.
Prava resnica ne obstaja.

2.
Madonini otroci.

3.
Bitje.