Odlomek 1 

Dvesto kilometrov naravnost, naznani GPS, točno skozi province, v katerih je v naslednjih urah in dneh napovedan močan naliv. Ker bodo jutri zgodaj zjutraj določene poti morda zaprli, sva se brez oklevanja nemudoma odpravila na pot, pozno zvečer, a zdaj, ko so po radiu razsežnosti katastrofe postajale jasnejše, noč spominja na tunel, skozi katerega divjava, medtem ko zunaj besni resničnost. Kmalu bova pripeljala v jutro in nama bo zopet jasno, kako sva slednjo podcenjevala, za katera opozorila se nisva zmenila, kako živiva, kot da bodo planetarne katastrofe vedno prizadele druge in ne naju. Lahko si predstavljava samo nesrečo v najini bližini, ki se vnema iz mrtvega kota, ali se bohoti v najinem lastnem telesu. 
Brisalci se škripaje upogibajo, komaj da odrinejo vodo. … et demain, on prévoit encore plus de pluie. Ugasnem radio. Na krajih, kjer ni razsvetljave, se noč zgošča kilometre dolgo. Nisem pozorna na krajevne oznake, ki si sledijo v hitrem tempu, splet puščic in vejevja. Imena švigajo mimo v soju žarometov, a nimava potrebe, da bi vedela, kje točno sva, pojemajoče število kilometrov do najinega naslednjega odcepa zadostuje. Nekje med hrupom dežja in razsvetljavo ob hitri cesti leži izvir Donave, globoko v Črnem gozdu, ki mami s skoraj magnetno privlačnostjo. 
Zadnje čase sem me obhaja nemir, ki ga težko natanko opišem. Občutek, da se pod znanim skriva nekaj neznanega. Neprijetna ideja, da stvari niso to, kar se zdijo. Da, kot pri rentgenski sliki, izpod mlečne tančice stvarnosti leze na površje trdo, snežno belo in hladno bistvo, a samo ob odsotnosti luči, ali v praznini med dvema trenutkoma, vsakič se ti priplazi za hrbet. 
Želim si, da bi nekaj časa lahko sledila poti, kakor so reke že na tisoče let smernice v pokrajini, in pri tem je Donava med njimi edina na svetu, ki je usmerjena proti toku, od ustja do izvira. Hrepenenje, da bi lahko potovala do ničelne točke, da bi odštevala in ne prištevala kilometrov, naravnost do svetilnika v Sulini, žareče luči na robu Evrope. 
Že vsa leta v najvišjem predalu pisalne mize hranim zemljevid vzhodne Evrope, edini zemljevid, ki sem ga našla in prikazuje večji del Donave. Iz zgornjega levega kota se vije navzdol, ukleščena med krajevna imena in topografske oznake, živčni sistem modrih, rdečih in rumenih črt. Ker je morala nanj skoraj cela reka, je zemljevid neznansko nepraktičen. Pokrajina je stisnjena skupaj, imena vasi in mest so neberljivo skrajšana, avtocest in regionalnih poti skoraj da ni več moč ločiti med sabo. Nobene ambicije nima, da bi pomagal najti pot. 
Potem ko sem pred nekaj tedni kupila kombi, ker se mi je zdel priročno zdravilo za nemir, v brunarico predelano dostavno vozilo, obljuba avanturističnega življenja, sem zemljevid vzela iz pisalne mize in ga odprtega razprostrla prek jedilne mize. Sklonila sem se nad papir in z modrim flomastrom drsela čez reko, da bi jo ločila od zmešnjave barvastih črt. V bližini široke struge med veličastnimi vzpenjajočimi se apnenčastimi pečinami med Passauom in Ulmom, kjer se pojavi na zemljevidu, flomaster za sabo pusti navpično črto, kot da sem se za trenutek obotavljala, preden sem risala dalje, vzdolž gradov, samostanov in palač v Švabski Juri, vedno hitreje: skozi prebojne doline, krnice in soteske, pod griči, poraslimi s košatimi marelicami v avstrijskem Wachauu do madžarske Panonske nižine, kjer naredi pravokoten ovinek do Srbije, z razvpitimi Železnimi vrati, prek potopljenega otoka Ada Kaleh proti vzhodu, po široko izkopanih kanalih skozi Romunijo, dokler se ne izlije v Črno morje. Kriva črta z modrim črnilom. 
Beseda, ki je tako na široko raztegnjena, da je postala neberljiva. 
Nekje nad delto sem flomaster umaknila s papirja in v prsih mi je zaprhutala jata ptic selivk. Tako bi se lahko pred nama raztegnili prihajajoči meseci. Jasna, pregledna začetna točka za zgodbo. Od začetka do konca. 
Izvir je bil nekoliko zunaj zemljevida, ležeč nekje zraven napol praznih skodelic kave in jabolčnih olupkov. Tam sem želela začeti potovanje, med drobtinami in nakupovalnimi seznami, na močvirnatem travniku ob vznožju platoja Baar v Črnem gozdu. Pogladim črte, po katerih je bil zemljevid prepognjen, in ga pričvrstim nad sedež, ki se raztegne v posteljo. Čez modre blazine sem napela ovčji kožuh, na OSB talno ploščo sem položila tapeto s perzijskim vzorcem in obesila vrvico z lampijoni. Prilagodljiv dom. Samo sebe narediti majhno v nečem večjem, kar se giblje. Imeti smer: po reki navzdol, od Črnega gozda do Črnega morja. 
A kaj pa nevidna stran reke, ne površinski tok, ki izkleše pokrajine in sledi črti časa, vzpona in padca, od rojstva do smrti, pač pa njena stran, ki iz nje napravi krog? Večna zanka, katere začetek bi bil lahko zaprt tudi v nalivnem oblaku, ali v dežju, ki nama moči kožo, vlažne kaplje, ki jih vdihujemo na soparne poletne dni. Hrbtna stran zemljevida, kjer je risba le še medel obris, krajevne oznake v zrcalnem zapisu, nezavedno, česar ne moreš ubesediti, brezobličnost sanj. Blaten tok pod modro vodo na površju, dlan, ki se je oprimeš samo v trenutku, ko se počutiš breztežnega. 
Dvojni obraz reke: vedno vidiš le polovico, vodna gladina lomi sliko, ki jo imaš o njej, njen smehljaj se izkaže za bridko režanje, moraš poklekniti, da se ji približaš, in še potem je tam in nemudoma izgine in vendarle je tam, stekleno ostro migetanje, ki skoči iz vode, njeno dno je mehko in vsrkavajoče in nedosegljivo. 
Še enkrat sem šla s prstom po modri črti, niti, ki je napeta v moji domišljiji, preko roba zemljevida vzdolž lesenih desk, s katerimi je obit prtljažnik kombija, pod vrvico z lampijoni naprej do omare s številnimi predalčki, ki so uporabni le za shranjevanje trdih sladko-kislih limoninih kroglic proti slabosti, do plinske jeklenke poleg prenosnega gorilnika z dvema grelcema. Tu bodo obvisele zgodbe, mreža, ki sem jo obesila. Izvir reke bi zdaj lahko tičal nekje v tem vozlu v lesu, iz katerega je nekdaj rasla veja, votlo drevo, ki je ta kombi. Vedno bo padal z zemljevida, izvir, vedno bo nekje drugje, kot se nama bo zdelo, tako kot ne bom nikoli vedela, kje točno pod mojo kožo bije drugo srce, ne glede na to, kako pogosto roko položim na trebuh. 
Končno se lahko nečesa dotaknem. Nečesa, česar še ne vidim, a je že otipljivo, tu je. 
Isto karto imava. Je krvni obtok, zaprta celota, v samem sebi prekipevajoče telo. Ženska, deroča v vodno kotanjo, s svojimi zibajočimi se rokami in žilami, ki tečejo skozi Evropo. Njeno valujoče telo sledi ciklu krvi, rasti in odtekanja, njeno plimovanje je mena plodnosti, življenja in neživljenja. 

Odlomek 2 

Glasno mesto je, Passau. Povsod vpijejo grafiti za boljši svet, pravice živali, podnebne ukrepe, zažigali smo žive, vpije eden, v katedrali zaradi zloveščih orgel trepetajo ognjevarna okna. Po njegovih cestah je nekoč stopala Emerenz Meier, pisateljica iz 19. stoletja, obdana z zmerljivkami. Tamkajšnje prebivalstvo jo je zasmehovalo in pljuvalo po njej, jo klicalo narrische Verslmacherin in včasih, bolj prozaično, kurba. Danes so jo počastili z doprsnim kipom v starem predelu mesta ob nabrežju Donave. Mestu gleda v oči, medtem ko svoj bronast hrbet obrača proti reki in bavarskim gozdovom. Čeprav je bila cenjena kot naravni talent, je literarni svet zanjo kot žensko ostal zaprt, in vse življenje naj bi jo mučila melanholija. Zdi se, da je čezmorsko domotožje, ki jo je pestilo kasneje, vzklilo že tukaj, ko je bila še doma. 
V kavarni pri Domplatzu preberem vse, kar je o njej moč najti na internetu. Bila je mila in občutljiva, divja in uporniška, po naravi radikalna, je zapisala sama o sebi. Njene naturalistične pripovedi in pesmi je zaznamoval strog socialnokritičen pogled, polna ljubezni je pisala o bavarski naravi in manjšajoči se kmečki skupnosti za časa hitrih sprememb. Bila je Heimatdichter, a ni prikazovala idile – vaška skupnost je bila zadušljiva, župnija nadzirajoča in patriarhalna družina vir družbenih konfliktov. V njenih delih je bilo čutiti veliko empatije do obstrancev, morda zato, ker se je tudi sama tako počutila, je zapisala v pismu svoji književni prijateljici Auguste Unertl, ki je imela v svoji vili v Waldkirchnu literarni salon in je bila za Emerenz pot do revij in časopisov. 
Pred lakoto je čez morje pobegnila v Chicago, kjer se je soočila s trdo resničnostjo življenja v izseljenstvu. Domotožje, surove življenjske razmere, materinstvo in soprog alkoholik, ki je kmalu umrl, so ji onemogočali, da bi še naprej pisala. Njen angažiran glas je odzvanjal le še v pismih, v goreči kritiki političnih, socialnih in ekonomskih razmer v Evropi in Združenih državah. Bila je neomajna marksistka in nikoli ni besnela zaradi krivice in bojev, ki jih je morala kot emancipirana ženska bíti, ki je za časa svojega življenja študirala računovodstvo, angleščino in francoščino, drugo za drugo uspešno vodila umetniško kavarno in kmetijo ter med ameriško prohibicijo na skrivaj varila pivo. 
V letu, ko sem se rodila, so prikazovali film o njeni mladosti v Passau, v katerem jo nek drug moški reši pred posilstvom, ima številna razmerja in pristane v prostituciji, pri čemer napovednik svari pred prizori ženske golote. 
Če bi moral Goethe pripravljati večerjo, če bi moral cmoke potresati s soljo, če bi moral Schiller pomivati posodo, če bi moral Heine popraviti, kar je uničil, če bi moral čistiti sobe, ubijati insekte – o gospodje, ne bi bilo velikih pesnikov, je moč razbrati iz njene pesmi, ki je odtisnjena v plošči poleg kipa. 
Na fotografiji z odkritja kipa ji neki lokalni oblastnik na ustnice pritiska poljub.