Rebeka, marec 1943 

Bil je šesti marec zjutraj – dva dni po novici, da nas bodo premestili na sever, ko mi je oče povedal, da so trenutki, ko nič ni odvisno od nas in se moramo ukloniti usodi. Vprašala sem ga, ali je ta eden takih. 
»Ne vem, Beka,« je odgovoril in me pobožal po glavi. »Želim si, da bi ti lahko rekel, da imamo tudi zdaj izbiro. Želim si, da bi ti lahko rekel, da imamo vedno izbiro. Toda ničesar ti ne morem reči.« 
»Učil si me, naj nikoli ne obupam, kajne?« 
»Da.« 
»In da se vedno splača poskusiti še enkrat.« 
Pokimal je. 
»In zdaj? Zakaj se zdaj ne bi splačalo, očka? Prav zdaj!« 
»Ne vidim, kaj je mogoče storiti.« 
»Pobegnimo.« 
»Kam bomo zbežali? Naj se skrivamo v gorah? Zime še ni konec.« 
»Nekoga bomo prosili, naj nas skrije v svojem domu. Stric Mitko in teta ...« »Ne moremo jih spravljati v nevarnost. In nemogoče je, da nas ne bi našli.« 
»No, pomisli na kaj drugega, ali nisi odrasel? Če je vsaj desetina tega, kar je Aron prebral, res ...« 
»Vem, Beka.« 
»Ne, očka, ne veš!« Butnila sem z nogo in ledena luža pred mano se je raztreščila. »Ničesar ne veš!« 
In res sem verjela to.
Šest dni pred tem je minilo mesec dni, odkar je Leon pred mano zaigral Schubertovo Serenado. Nisva razmišljala o tem, kaj je pomenil ta dogodek, vendar nisva dvomila, da je pomemben. Instinktivno sva ga držala stran od besed, da ga ne bi naredile manj eteričnega. Skupaj sva hodila v šolo in, kadar je bilo mogoče, skupaj domov. Včasih, ko ni bilo videti ljudi, sva se držala za roke. Tudi tega nisva počela vedno – med hojo sva se dotaknila s prsti, za trenutek sva jih prepletla, kot da bi bilo po nesreči, in si izmenjala pogled. Nato sva se sprehodila mimo ob mraku zaprtih trgovin med Kapijo in Adžundarjem ter molčala. Občutek, ki naju je preplavil s to glasbo, je bil tako močan, da sva morala hoditi, da sva se pomirila. V drugih primerih sva govorila – o najinih družinah, on – o glasbi, jaz – o literaturi. Nato sem napisala svojo prvo pesem in jo prebrala samo njemu. Začela sem razmišljati v verzih – celo moja najbolj banalna opažanja so mi tekla skozi glavo v rimah. Vedela sva, da naju ogovarjajo, da stopava po blatu, da vihra vojna, da naju obkrožajo krivice, trpljenje. Vedela sva, a sva to zaobšla, pustila sva, da odteče v jarke. Zgradila sva svoj svet – barvit in čudovit. 

Očka pa je za vse to ostal slep. Bil je tako potopljen v svoje odrasle misli, v novice o vojni, v življenje, ki so mu ga krojili drugi, da se mi ni zdelo smiselno, da mu to razlagam. »Ne vidim, kaj je mogoče storiti,« mi je rekel, ne da bi se zavedal, kako kruto je bilo. V tistem trenutku sem ga sovražila, želela sem ga prizadeti, da bi me razumel, nemočno sem teptala led pod nogami. Moj oče ni bil star petnajst let. Z mojo mamo sta doživela svojo ljubezen, delila sta si pomembne trenutke, skrivala svoje svetle spomine. Tega mu ni mogel nihče vzeti. 
»Ko bova šla na Poljsko in če ne bova živela v bližini, bom prihranil denar za kolo in te vsak dan po službi obiskal,« mi je zjutraj rekel Leon. 
Nisem mu rekla, da mu ne verjamem − oče je še naprej molčal. Samo obrnila sem glavo. 

Vest o deportaciji se je že razširila. Že četrtega zvečer se je odvetnik, sošolec mojega očeta, presenetljivo ustavil pri nas doma. »Kaj praviš na cigareto na dvorišču?« je predlagal očetu. »V tem mrazu?« mu je začudeno odgovoril. Toda izraz gosta je bil zgovoren. Gledala sem ju skozi okno – stala sta za slivo, moški se je resno pogovarjal z njim, mu položil dlan na ramo, on pa je nejevoljno pomendral odvrženi ogorek. Vstopil je prebledel. 
»Izselili nas bodo. Te dni,« je rekel pri vratih. 
Zaslišalo se je žvenketanje – lonec, ki ga je mama nesla proti peči, je padel na tla, pred njenimi nogami so se razleteli koščki repe.
»Kam?« 
»Daleč, dragi moji.« Očetov obraz je bil brez življenja, le ustnice so se premikale, kot da bi bile ločene od njega. »Od koder ni poti nazaj.« 

Od tega trenutka naprej so nas začele preplavljati govorice, nejasne in zastrašujoče. Očetov sošolec je bil zadolžen za kjustendilska posestva, ki jih je zasegla država. Nekaj dni prej ga je obiskal uradnik urada za judovske zadeve – KEV, kot so ga klicali, in zahteval, naj jim priskrbi skladišče tobaka Fernandez poleg postaje. Odvetnik ni hotel privoliti, ne da bi mu povedali razlog. Uradnik se je nejevoljno strinjal, pod pogojem, da je prisegel, da bo to skrivnost: to je bila zadeva izjemnega državnega pomena. Z Nemčijo je bila podpisana pogodba za takojšnjo deportacijo Judov na nekdanjo Poljsko in potrebovali so skladišče, da bi nas zbrali, preden nas dajo na vlake. Datum izročitve: 10. marec, malo po polnoči. 

Naslednjo noč, 5. marca, je očka prišel domov z več slabimi novicami: župan je zahteval, da judovska občina takoj priskrbi tristo veder, tristo zajemalk, kotlov in drugih gospodinjskih predmetov, ne da bi navedel, zakaj. Mami je začela pakirati. Pregledala je kovčke, vendar je rekla, da niso udobni, in se odločila za šivanje nahrbtnikov. Iskala je primeren model – spraševala je sosede in prijatelje, potrebovala je blago – izrezala je posteljnino, šivalni stroj je spet začel ropotati. Ko je šivala, se je nečesa spomnila, nekam stekla, nato pa se vrnila z zmedenim pogledom, srečevala je druge panične ženske. Krpala je nogavice, pletla rokavice, iskala čutare, pekla prepečenec. Nekoč se je pojavila sškarjami, da bi mi odrezala kite. Govorilo se je, da bodo otroci ločeni od mater in da mi bo z dolgimi lasmi težko. Zavrnila sem jo in ni vztrajala. Jezno je zagnala šivalni stroj. 

Otroci pa so se razveselili. Mali Judje so se razveselili. »Šli bomo na vlak in odšli v tujino!« je zavpil šestletni Haim iz moje soseske, ko me je zagledal na ulici. Hvalili so se tudi drugi otroci. Da bodo vstopili v največji vlak in odšli daleč, vse do morja. Na naši ulici sem zagledala vlak, ki so ga otroci s trsko zarisali v blato. Poskušala sem grajati male umetnike, pojasnjevati, da to ni bil razlog za veselje, vendar sem strmela v njihove svetle oči in molčala. Tistega petka, ko sem šla k Leonu, ga ni bilo doma, pričakala me je Blanka. »Očetu sem naročila pomado in mi jo je naredil.« se je hvalila, jo zgrabila z mize in mi jo porinila pred nos. »Na Poljskem bomo menda delali na polju in paziti moramo, da nas ne bo opeklo. Naj jo naročim tudi zate? « Pogledala sem jo – tako krhka, njene oči so žarele, njene roke so navdušeno mahale. Objela sem jo in odšla. Hodila sem po ulici, hitela mimo zaskrbljenih ljudi in nisem mogla razumeti: večina odraslih je verjela, da nas bodo odpeljali na Poljsko na delo. Saj ne, da bi pričakovali kaj dobrega – predvideli so bedo, lakoto, bolezni in ostre zime v tuji deželi. A v nasprotju z mano so si predstavljali, da bodo živi. 
»Očka, zakaj jim ne poveš, kaj je v tem časopisu?« sem vprašala očeta, ko smo šli k sosedom. »Nisem prepričan, da je to res.« 
»Kaj pa, če je? Ali ne bi bilo bolje, če bi vedeli?« 
»In če vedo, kaj potem?« 
»Odločili se bodo, kaj storiti.« 
»Ničesar ne morejo storiti, punca moja. Če bi bilo smiselno, bi jim povedal. In žal mi je, da sem to izvedel. Človek ne more brez upanja.« 
Pogledala sem njegovo suho postavo v sivem plašču. Pohitela sem naprej in njegovi koraki so potihnili za mano. Obžalovala sem, da sem zrasla. Obžalovala sem, da se je oče pomanjšal. 
»Bojim se, da bi lahko izginila. In nihče tega ne bo razumel. In nihče me ne bo pogrešal.« 

To sem povedala očetu nekaj let prej, za praznik frutas, ko so otroci šli ven brez mene. Potem me je pomiril, vendar se je moj strah vrnil še močnejši. Pogledala sem najino skromno sobo z dvema posteljama zame in za Aarona, majhno pisalno mizico, podstavek s črnilom z zlomljenim peresom, police z najljubšimi knjigami in omaro z počenimi vrati. V tej sobi sem se igralа, jokalа, smejalа, skrivalа, sanjalа, sanjarila, do poznega klepetala z bratom. Pogledala sem skozi okno in videla Hisarlak – še vedno potrt, neozelenel, a trdno in zanesljivo na svojem mestu. Lahko bi ga gledala ure in ure in vedno našla kaj novega. To bivališče mi je bilo všeč. Všeč mi je bil ta kraj – prijatelji, gore, sadna drevesa, ki plavajo v barvah, barvita tržnica, prašne trgovine, dostojanstvene stavbe. Ljubila sem to deželo – tukaj, kjer sem se rodila, kjer so se rodili moji starši in njihovi starši ter njihovi starši. Edino, kar sem poznala. 

In videla sem, da moja ljubezen ni obojestranska. Bila je del mene in jaz nisem bila del nje. Zanjo sem bila odveč, celo škodljiva. Hoteli so se me znebiti kot umazanega madeža na pločniku, natovoriti na vlak in me vreči v smetnjak. Ne bo trajalo dolgo, ko bodo po tej sobi hodili drugi ljudje, na postelji bo sanjalo drugo dekle – nekdo z več arijske krvi, druge knjige bodo ležale na policah, pero z zlomljeno konico se bo zamenjalo, nekdo drug bo razmišljal o Hisarlaku ali ga ignoriral, nekdo drug bo hodil v šolo namesto mene. Ljudje so zlahka zamenljivi. Ali pa morda ne ljudje, temveč Judje. Naložiš jih na vlak, izginejo, konec, so že pozabljeni. In življenje gre naprej. Nadaljuje se brez mene. 
»Kako lepa si, Beka!» Mami je dvignila glavo s šivalnega stroja.« Šivala je tretji nahrbtnik in nogo je imela še vedno na pedalu. Tišina, ki je sledila njenim besedam, je bila težka. Strmela je v moj obraz, kot bi me prvič videla. Nato je njen pogled šel skozi mene in se zameglil. Zmrazilo me je. 
Sredi priprav na odhod, sredi vse te panike, je mamica ugotovila, da sem lepa. Tega mi še nikoli ni povedala. Ni bilo to, da nisem čutila, da sem ji všeč – po zadovoljnem prikimavanju, ko me je pogledala ali mi je pletla kitke, ali po navdušenem izrazu na njenem obrazu, ko me je predstavila svojim prijateljem. 
»Je vse v redu, mami?« 
Osredotočila se je name, vstala in se mi približala. 
»Tako si lepa!« je šla s prsti čez moje čelo, lice, brado. V njenih očeh – ponos in strah. »Izgledaš kot moja mama, ko je bila mlada in bila je lepotica. Lepša si tudi od nje, Beka.« 
Moja tesnoba je rasla, hotela sem se skriti pred tem strmečim pogledom. Umaknila sem se in njena roka se je povesila. Zdelo se je, da tega ni opazila, še naprej je strmela. 
»Tako mlada si.« 
»Kako si se tega pravkar spomnila?« 
»Saj veš, da moraš paziti nase, kajne? Mislim, da mi ne bodo dovolili, da ti vedno stojim ob strani.« 
»Vsi moramo poskrbeti zase. Toda kaj nam bo to, če bomo tako ali tako umrli?« »Smrt ni najhujša, draga.« 
Z drhtečimi prsti me je pobožala. 
»Grem ven,« se je odtrgala od mene. »K Rivki grem. Kmalu se vrnem.«
Opoldne se je vreme otoplilo, blato se je stopilo, prilepilo se je na podplate in moji koraki so bili težki. Hodila sem po naši ulici, šla mimo Leonove hiše, se upirala želji, da bi pokukala skozi okno. Tam je bil fant, s katerim sem povezovala vse svetlo v moji prihodnosti. Tik pred tem je iz tiste hiše stopila moja mati z zavojčkom belega praška v roki. Zame je bil, vseboval je cianid kalij, mama pa ga je nameravala prišiti v rob mojega plašča. Za vsak slučaj. Rekla je z istim tonom, kot bi mi dajala robček. 
»Daj mi ga,« sem ji rekla. 
Ni se premaknila. Njen obraz je bil otrpel in bled. Oče se nama je približal in jo začudeno pogledal. 
»Daj mi ga,« sem ponovila. 
Namesto da bi odprla dlan, jo je stisnila v pest. Spomnim se te pesti, kot bi bila še pred mojimi očmi – štrleča koža, štrleče žile, pobeljeni členki – tresla se je, kot bi jo stresla elektrika. Spraševala sem se, ali bo našla moč, da bo šla do konca. Upala sem, da ne bo. Pest se je odprla in paket mi je padel v roko. 
»Si pripravila za vse nas?« 
»Ne morem prositi Bohorja za več. Ti to najbolj potrebuješ.« 
»Zakaj?« 
»Samo, če te prizadenejo.« 
»Vse nas lahko prizadenejo.« 
Mamin obraz se je nagubal; poskušala me je pobožati, vendar sem se umaknila. Umaknila sem pogled z nje in nisem mogla gledati njene žalosti. 
»To ti lahko naredijo kot ženski. Tako lepa si, draga moja.« 
Očka je z eno roko stisnil oči, z drugo pa objel mamo. In jaz, ki sem držala paket, sem stekla ven. 

Hodila sem po naši ulici, blato se je prijelo na moje podplate in stopala sem vse močneje in močneje. Za seboj sem pustila Leonovo hišo, verjetno sem za seboj pustila svojo ljubezen, svoje sanje in svoje življenje. Vse moje življenje je bilo za mano, vseh mojih petnajst let. Predstavljala sem si, da je to šele začetek. Vse, kar je ležalo pred mano, je bilo blato, lepljivo in ogabno in požirajoče, in usojeno mi je bilo, da se potopim vanj – bolj ali manj mučno. Bolj ali manj boleče – to je bila moja edina izbira. 

Tistega marčevskega dne sem hodila po blatu na ulici, sonce se je prebijalo skozi oblake, božalo tla, stalilo led. Hodila sem in se spraševala, ali je vredno nadaljevati. Se je bilo za to vredno boriti? Proti čemu? Proti komu? Proti tistim neznanim ljudem, ki so nas hoteli izseliti? Proti Hitlerju v Nemčiji? Kje so bili? Ali proti svoji ljubeči materi, ki mi je dala strup, da bi mi podarila prizanesljivo smrt? Proti svojemu očetu, ki ji tega ni preprečil? Nisem vedela. Ampak nisem se hotela ustaviti. Raje sem hodila naprej, dokler me blato ne pogoltne. In da bi med pogrezanjem občutila radost gibanja, upanja. Da se bo tokrat morda zgodil čudež. Da se bom izmazala. Ali da bom v trenutku, preden potonem, zagledala sončno svetlobo ali odsev drevesa. Še zadnji trenutek lepote. Mar se za to ne splača boriti? 

Paket sem vzela ven, ga raztrgala in stresla v blato. Potem sem se obrnila in se odpravila domov.