• REC
Neka ženska čaka. Sedi, z rokami sklenjenimi v naročju, čaka. Povsem običajno, kot vsi tukaj. Sumljiva oseba? Sploh ne. A še naprej sem pozoren. Morda zaradi načina, kako so njena stopala na tleh okamenela, kakor da se namerava za večno zazidati na tem letališču. Črno-beli piksli na mojem zaslonu zaznajo obraz. Skozi šumenje se izrišejo: dve ravni obrvi in oster, skoraj ptičji obraz. Nagnem se bližje k zaslonu, dokler ne sedim na robu pisarniškega stola. Leča zazna dve kristalno jasni očesi. Sunkovito se odpirata in zapirata, malce kakor tista drsna vrata na terminalu 224. Kaj pa, če bi jo vseeno prijavil zaradi nenavadnega obnašanja? Tu sedi že zelo dolgo. Ko sliko še nekoliko bolj približam, imam občutek, da se njene ustnice lenobno premikajo: z njenega jezička se nekaj prikotali na njen jezik proti njenim zobem in se konča s treskom med ustnicami. Skoraj bi verjel, da zelo počasi, zelo tiho reče ‘tekoče stopnice’.
Terminal 226
Sprašujem se, ali tekoče stopnice pozabljajo stopinje. V kakšni meri uganejo številko čevlja, težo, destinacijo tistega, ki se po njih vzpenja ali spušča. In ali si to zapomnijo, za naslednjič. Da bi to raziskala, sedim tu že dolgo časa, 572 mimoidočih dolgo, če sem natančna. Število mimoidočih si skrbno zapisujem v svojo beležnico, tako da lahko sledim vsemu, kar gre mimo. Dokler je treba, sledim temu, kar gre mimo. Tu želim okameneti in potlačiti slovo, dokončno in za vedno. Pogledam na levo mimo potnikov, neonk in popačenih odsevov proti srpastemu mesecu, ki bo kmalu, ko se nebo kot ovijalni papir obarva temneje, razsvetljeval zasnežene vrhove gora v daljavi. Nekdaj aktivni vulkani danes mirno tlijo, dokler se nekoč ne premakne še kakšna tektonska plošča. Medtem pa Istanbul kipi kakor magma.
Na letališču vse teče počasi, morda zato, ker se vse brez konca ponavlja v zankah: ljudje, ki so na poti, trakovi za prtljago, te tekoče stopnice. Da se vedno znova in znova prične. 572 mimoidočih prej sem se usedla ob tekoče stopnice, ker me njihova ubranost pomirja.
Mehanizem požira stopnice, jih ponovno izpljune in z dolgočasnim tleskom znova dvigne. Želim si, da bi to uspelo tudi meni, se spet dvigniti.
Začelo se je že davno nazaj: izgubila sem besede. Ali raje: vsakič znova sem jih preprosto pogoltnila. Nekaj v meni me je odvračalo od tega, da jih izgovorim. Nato so se mi dvignile v želodcu in prišle vse do mojega grla. Tam so se ustavile in obvisele na mehkem nebu, dokler skozi ni šlo nič drugega kakor zrak. Včasih je poskušalo na dan prikipeti toliko besed, da so ustvarile čvrsto bulo, preizkušale meje mojega žrela. Kot kadar poskušaš pogoltniti prevelik grižljaj suhega kruha. Tedaj sem si želela, da bi lahko izbruhala odvratno besedno brozgo, da bi se je enostavno znebila. Ko sem še študirala, to sploh ni tako bodlo v oči. Skrila sem se med latinske znanstvene termine in veterinarsko taksonomijo, druge vrste jezik, s katerim sem profesorje brez težav prepričala, posebej pisno. Samo kadar sem bila v laboratoriju sama z živalmi sem lahko govorila tekoče in prosto. Cvilila z mišmi, kvakala z žabami, renčala s psi.
Dandanes mi ob prisotnosti ljudi kdaj pa kdaj besedo uspe pripeljati do konice jezika. Takrat me pogosto tako zasrbi, da beseda vsa nepotrpežljiva prehitro in sunkovito pride na dan. Nekoč sem prebrala, da ne moreš pogoltniti lastnega jezika. To me pomirja. Kako ironično je, da sem nekdaj govorila kot slap, z neprimerljivo vnemo sem v razred prinašala pesmi, si brez sramu izmišljevala njihova besedila, na ves glas divjala po igrišču, da so me imenovali čveka. Dokler nisem prerasla otroštva in sta se moj očetov in materni jezik odločila, da se bosta razšla. Kakor mi je bilo kot malčici preprosto prositi za sladoled v očetovem karavanseraju, tako mi je bilo kot odrasli ženski težko naročiti çay v lokalni taverni. Jezika se preprosto nista več ujela. Turška abeceda namreč šteje 29 črk. Nizozemska 26. To so tri preveč ali tri premalo. Tri črke. To je bilo dovolj, da sem utihnila.
• REC
Levo zgoraj na zaslonu dobim jasno sliko njene drže in izrazov na obrazu. Kamera se nahaja v kotu letališča, ki je bolje razsvetljen. Reklamni panoji, ki hvalijo poslovni razred družbe Qatar Airways osvetljujejo njen obraz. ‘Fly with a smile’. Nek tip s popolno vrsto zob in koktejlom v roki se ji ves svetleč nasmiha. Približam sliko. Ženska na mojem zaslonu je prenehala mrmrati in se osredotočeno grize v spodnjo ustnico, kot da tehta besede v svojih ustih. Njen vrat je dolg. Za ta letni čas je veliko premalo oblečena: temnejše hlače in temnejša bluza, nobene jakne. S tal pobere torbo in jo stisne v naročje. Njeni izraziti členki se na mojem zaslonu obarvajo snežno belo. Sprašujem se, kaj ima v torbi, kje je preostanek njene prtljage in zakaj tako sumljivo krčevito stiska torbo.
Neki deček z brezhibno počesano pričesko, star kakih šest let, se sam spusti po tekočih stopnicah. Ni sumljiva oseba, a okoli njega ni nobenega odraslega. Otrok, ki se sam potika po letališču, nikoli ni dober znak. Mogoče moram Hasana z varnosti vendarle za vsak slučaj poslati za njim? Zdi se, kot da se je deček priučil strahu pred padcem, tako krčevito se s svojimi malimi rokami poskuša oprijeti ograje. Plašen se sprehodi naprej do ženske s torbico. Stiska svoje majhne pesti. Ženska odvrne pogled od njega, čeprav stoji tik pred njo. Komaj opazno mu odkima, s kratkimi sunki. Ustnice stiska skupaj. Dečkov hrbet postane še bolj napet. Je ta ženska premlada, da bi bila mama?
Terminal 226
Kdor je izumil te tako imenovane ergonomske stole, mora razmisliti o menjavi kariere. Poskušam vzravnati hrbet, vretence za vretencem. Hladna kovina stola pronica vse do vrha moje glave. Medtem se poskušam ogreti ob torbici. Če se le dovolj dolgo oklepaš usnja, postane prožno in mlačno, nekako tako kot speče telo ali zimske odeje.
Ne morem se spomniti, kdaj sem tu še prespala vso noč, kaj šele, da bi vedela, natanko koliko časa sem že tukaj. Naj bo vsaka sekunda na letališču na videz še tako pomembna, a zdi se, da ure kot eter izparevajo v zrak. Tu je vedno dan in hkrati noč. Luči gorijo v nedogled, zunaj pa se že mrači. V to sem prepričana. Iz nič predme kot naplavljen stopi nek deček. Pride preblizu, njegovi lasje brezhibno počesani, njegove oči velike kot pečeni kostanji. ‘Mère…’
Moja prepona se skrči, nenamerno. Grlo, glasilke in pljuča se sprimejo skupaj. To se mi ves čas dogaja… to bedasto kolcanje. Sovražim, kadar izgubim kontrolo nad svojim telesom. S pridušenim glasom poskušam spoditi dečka, postaviti meje, razložiti, da ne morem biti to, kar potrebuje. A kako otroku poveš, kaj so meje? In da se bo skozi življenje nenehno spopadal z njimi. Med državami, med telesi, v morjih, celo v zraku. Nekoč sem prebrala, da vsaka država sama določi višino svojih zračnih mej. Kako človek ve, kako visoko mora potem skočiti?
‘Mère…’ ponovno vpraša.
Francoščina? Ustnice si grizem do krvi.
‘Merhaba.’
Panika. Nobeden od naju ji ni kos. Medtem ko se oziram okoli sebe, poskuša deček obvladati svojo drhtečo spodnjo ustnico. Od mene je pričakoval nekaj drugega. Da ga bom vzela v naročje, ga nežno zazibala in morda potolažila. Ali da bom njegovo vlažno roko odločno vzela v svojo, se vrgla v iskanje osebe, ki bo namesto mene poskrbela zanj. Mame, starejše sestre, dedka. Ali očeta? Tu mrgoli moških, ki bi lahko bili očetje.
Neki možak z milimetrskimi lasmi hiti dečku naproti in se s krepkim gibom oprime njegove roke. Razjarjen od skrbi, kot da je jokajočega otroka za vedno izgubil. Če bi me lahko, bi me s pogledom ubil. Moški in deček skupaj odhitita proč. Na gladkih tleh je videti, kot da drsata stran. Tu mrgoli očetov.
Prijem moje mame. Še vedno doživljam uro prihoda, sredi noči, vsako poletje znova, ko z mamo in sestro prispemo na majhno letališče Nevşehir Kapadokya Airport. Tam diši po plastiki, kerozinu in noči, ki traja in traja. Kot trojica, mama na sredini s hčerko v vsaki roki, se nestrpno veselimo trenutka ponovnega snidenja. Je pozabil na nas, preberem v njeni vlažni roki. Vsako poletje znova. Ukvarjanje s potrpežljivostjo, čakanje, dokler ne pride mimo naš azuren kovček, da nato kot počasne kače sledimo koloni do kontrole vizuma. Vsako poletje znova. Strah, da nisem več podobna svoji sliki v potnem listu, da so mi lasje preveč zrasli, da so lica manj polna in otroška. In nas bodo zaradi tega s prvim letom poslali nazaj v Belgijo. Vsako poletje znova. Medel vzdih olajšanja, ko nam na vizo pritisnejo žig. Po vseh formalnostih iščemo naprej. Zunaj je letališče zamejeno z zidom moških: zdolgočasenih taksistov, resnih moških, nervoznih moških, zaspanih moških. Vsi enako nepremično čakajo. Pozorno poslušam in slišim tišino svojega očeta, cigaretni dim kot tančičasti oblaki kroži nad njegovo glavo. Mamina roka naju izpusti in zaspano ga pozdraviva, a predobro veva, da tudi ta prihod že naznanja slovo. Ampak zdaj: naročje, vonj, vedno ta vonj, moje uho ob basu v njegovih prsih, moje roke okoli njegovega vratu. Pozneje v avtu: prepoznaven vonj po sedežni prevleki zdelanega Volva, šepet odraslih na sprednjih sedežih, hipnotično zlobno oko na retrovizorju, nočna modrina. Vedoč, da bo tudi to minilo.
