Tomáš Toman sedi na avtobusu in se pelje proti Istanbulu. Beži. Pred češko roko pravice. Včeraj je pripravil zabavo za svoje prijatelje iz praške četrti Jižní město. Zabava je bila divja. Kot takrat, ko se poslavljaš od ljudi, ki jih zelo verjetno ne boš videl nikoli več. Še bolj divje pa je bilo to, kar je Toman doživel v mesecih pred tem. 
Njegov obraz so kazali na televiziji, bil je iskan človek – »moški, ki je moril«. V pretepu, ki se je vnel v jutranjih urah pri enem od praških klubov. Mestno sodišče v Pragi ga je za mnogo let poslalo za zapahe. 
Toda zdaj sedi na avtobusu, še vedno je malo zmačkan in premišljuje o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo. Za to ima dovolj časa, pot do Turčije, za katero so mu prijatelji včeraj zbrali denar, se kar ne konča. Želel pa je iti po kopnem vse do Jugovzhodne Azije. Misija nemogoče. 
Istanbul. Vkrcava se na letalo, mama mu je kupila vozovnico, in tako bo prišel na Tajsko. Bangkok, tam bi se dalo izginiti. Samo da Toman noče izginiti. Hoče si kupiti nekaj časa in se domisliti načrta, kako oprati svoje ime. 
Na Tajskem bo ostal le na kratko, dobro službo bo lažje dobil v Avstraliji, kot mu je svetoval neki ekspat v Bangkoku. Odpravlja se na drugo stran sveta, obrnjeno na glavo. Melbourne. Ima srečo, v Avstraliji lahko takoj dobi službo v cateringu in celo nastanitev. Svoje »bivališče« si naredi v skladišču z alkoholom, pod stopnicami. »Naša naloga je bila, da smo poskrbeli za pogostitev, dejansko samo alkohol. Nekam smo prišli, vse smo napili, nato pa vse pospravili in odšli domov,« opisuje, kako se je v Avstraliji preživljal. Ampak zdaj ga že išče tudi Interpol. 
Vsake tri mesece mora Toman odpotovati iz Avstralije, zaradi vize. Na koncu odleti na Bali. 
Denpasar. Vse gre po načrtu. Ko se po tritedenskem dopustu vrača, ga ustavijo na letališču. »Tako, vi prosim stopite na stran, so mi rekli. Za trenutek sem še pametoval, da imam kmalu let, ampak sem že vedel, da je po meni …« 
Policija ga odpelje na skuterju, Toman medtem v roki drži kovček, vozi se po hrupnih ulicah Denpasarja in se sprašuje, kako izgleda azijski arest. Vidi se v prenatrpani celici, z več deset Azijcev in evropskih tihotapcev drog, premleva, kako so njegova prizadevanja, da bi se izognil zaporu, pravkar šla po zlu. 
Televizija Nova medtem doma na Češkem poroča o lovcih na glave oziroma detektivih s posebne misije. Potem ko je »sled za češkim morilcem« izginila v Avstraliji, se je pojavila »v indonezijski Džakarti«. »Tako da spet težava, češki morilec se je zdaj lahko izgubil v državi, kjer živi 230 milijonov ljudi,« pripoveduje novinar TV Nova, posnetke iz azijske metropole spremlja akcijska glasba. »Vendar češki policisti so imeli srečo, rojenega Indonezijca v svojih vrstah. V svojem maternem jeziku se je z lokalno policijo dogovarjal za aretacijo,« zaključuje novinar. 
Tomana niso aretirali v Džakarti, ki je na otoku Java, ampak kakšnih 1200 kilometrov stran, na Baliju. Poleg pomanjkljivega znanja geografije ima reportaža še nekaj hujših napak. Vse skupaj zveni kot veleumna akcija čeških mož postave. Vendar novinar ne komentira, kako se jim je sploh lahko zgodilo, da je Toman pobegnil. 
Poleg tega urednik ne spoštuje zakona. Tomana ne more oklicati za morilca. Ni bil obsojen umora, temveč hude telesne poškodbe, ki je imela za posledico smrt. Indonezijski policisti so ustavili skuterje in se napotili, s Tomanom vred, v restavracijo. Naročijo hrano. Miza se upogiba pod težo krožnikov, polnih eksotičnih vonjav in barv. Ampak Tomana je lakota minila. »Bil sem malenkost nervozen.«

ZAPOR 

Zapor v Denpasarju le ni tako slab. Zaporu pravijo vila. Za čuda moški in ženske v njem bivajo skupaj. Čez dan se tu samo lenari, in če ste si s pazniki na ti, se da kaj spiti. In glavno – Toman ima na voljo pametni telefon z internetom. O tem bi lahko v češkem zaporu samo sanjal. 
Indonezija s Češko nima pogodbe o izmenjavi zločincev, vendar se češka stran pogaja za izročitev. Zdaj je to igra s časom. Toman v celici pregleduje svoj sodni spis. Prebira češki tisk. Naleti na mojo reportažo o korupciji ministra Bárta in njegovega brata. Eden od likov te zgodbe mu je znan. Profesor Straus. 
Nekaj minut pozneje na Facebooku dobim sporočilo. »Nekaj bi imel za vas. Gospod Straus najbrž goljufa tudi z izvedenskimi mnenji. Sem na Baliju, ne morem vam napisati več. Lp Tomáš Toman.« 
»Aha, zanimivo. Pa se mi javite, ko se vrnete z dopusta.« 
»Nisem na dopustu, v zaporu sem.« 
Tako se je začel najin devetmesečni pogovor. Prišla sem do materialov iz njegovega sodnega spisa. 
»Ne ustrašite se, ko boste to brali, prikazujejo me kot žival. Ampak jaz nisem morilec.« Spis je obsežen in listanje po njem ni nič kaj prijetno. Fotografije s kraja zločina, brutalni posnetki, kri, podrobni opisi smrtnih poškodb, sledi, pričevanja. 

GAUDÍ IZ PRAŠKIH HOLEŠOVIC 

Cross Club Holešovice. »Najprej je bil to dejansko bar za znane. Nekaj časa smo delovali bolj pollegalno, ko še nismo imeli uporabnega dovoljenja, nismo izpolnjevali vseh nujnih predpisov. Postopoma pa smo se profesionalizirali,« v intervjuju, objavljenem na spletni strani Cross Cluba, razlaga vodja kluba Tomáš Zdeněk alias Lorenzo. »Ves dizajn se je razvijal brez nekih velikih planov, posebej na začetku je bilo to spontano. Dizajner Fanda Chemlík, ko nekaj razvija, to počne gaudijevsko, brez točnih načrtov. Od začetka je bilo veliko poskušanja, napak, sestavljanja. Zbirali smo material – po navadi z odpadov –, ko ga je bilo dovolj, smo se odločili za določeno obnovo, večinoma kar med tem, ko smo imeli odprto,« opisuje Lorenzo. Če imajo delovni inšpektorji kdaj hude sanje, verjetno izgledajo nekako tako kot Cross. 
»Ni bilo tako, da bi prišel z risbami, kako bo kaj izgledalo do detajlov … To sploh ne … V zadnjem času smo imeli recimo precej težav z dovoljenjem za teraso, nastala je na isti način, začeli smo graditi, potem se je pa preračunavalo – že vnaprej je bila predimenzionirana –, dodelali smo jo, da je ustrezala predpisom, nato pa smo naredili načrte in na koncu izdelali projekt v skladu z že opravljenim delom. Samo da za to ni ne predpisov ne uradov. Za to namreč, da bi nekaj nastajalo kot umetniški projekt, kot delo,« opisuje Lorenzo na spletni strani Crossa. 
Piše se leto 2008. Na tisti vprašljivo odobreni oziroma neodobreni terasi malo pred jutrom v luži krvi leži truplo. 
Tisto noč je v Cross prišel Tomáš Toman. Sedemindvajset let. V preteklosti dvakrat obsojen na sodišču. Na pogojni zaradi ogrožanja zdravja in izsiljevanja. V baru je srečal Daniela L. Šestindvajset let. Kartoteka še bolj pestra. Dvakrat na pogojni, dvakrat v zaporu – za oskrbovanje štirinajstletnega dekleta s heroinom, zlorabo, rop in celo vrsto kraj.
Daniel L. provocira, rad bi se pretepal. Morda tudi Toman, ni tip človeka, ki bi se kar tako pustil zajebavati. Če imajo delovni inšpektorji kdaj tudi nočne more, potem izgledajo kot pretep teh dveh v Crossu. 
Toman in Daniel L. gresta ven. Prepir se konča v minuti. Izpovedi prič so razblinjene v promilih alkohola in raztresene zaradi dejstva, da se je vse to dogajalo tik pred zoro. V jutranjem mraku. Priče govorijo o udarcih s pestmi, brcah, padajočem kipu, o »železnem zvoku, udarcu po glavi«. Daniel L. negiben obleži na tleh. 
Toman zbeži, na sceno pride rešilec, policija. Ampak tukaj je delo samo še za patologa. 

ISKANJE 

»Prišel sem ob šestih, sedmih v službo. Na vrtu je ležalo truplo. Policija je kip zapakirala in odpeljala. Z zadevo so se takoj začeli ubadati na forumih. V teh debatah sta izstopali dve stvari: da sta se ta dva fanta surovo stepla in da je padel kamen in ga ubil. Naenkrat sem bil obdolžen enako kot tisti ubežnik,« mi v baru, na kraju zločina, razlaga František Chmelík. 
Fantje iz Crossa so se takrat takoj pridružili iskanju. Nekdo je rekel, da ta, ki je pobegnil, živi v praškem blokovskem naselju Jižní Město. Da je pretepač. Medtem je Toman sedel v gostilni s prijatelji, na televiziji pa so bile novice. Napovedovalka je govorila o mrtvem v holešoviškem klubu. 
Takoj zatem je Toman slišal obtožbo, da je povzročil hudo telesno poškodbo, ki ji je Daniel L. podlegel. Leto pozneje ga mestno sodišče v Pragi pošlje v strogo varovani zapor.   

MAMA 

»Po obsodbi sem se zlomila. Ampak potem je sodnica naredila napako. Tomášu je pozabila podaljšati pripor. Morali so ga spustiti na prostost in tako je čakal na začetek prestajanja kazni. Ko je pobegnil, mi je bilo hudo, ampak sem navijala zanj,« mi piše Jiřina Tomanová, mati obsojenega. 
Na silvestrovo leta 2010 je bil Tomáš Toman že v Avstraliji. 
»Ko pa so ga potem na Baliju zaprli, sem bila v šoku. Čeprav sem to ves čas pričakovala. Najbolj grozna je bila televizija Nova. Razglašali so, da je češka policija ujela brutalnega morilca. Skoraj me je pobralo. En mesec sem bila na bolniški,« opisuje. 
Vendar se je nato spakirala in podala za sinom v Indonezijo, da bi ga lahko obiskovala v zaporu. Od tam piše pravnikom in pa meni. 
Prav na Baliju je v teh devetnajstih mesecih Tomáš Toman namreč prišel do zaključka, da se je preobrat v njegovem procesu zgodil v trenutku, ko se je vanj vključil forenzični biomehanik Jiří Straus. 

PROCES 

V zapisniku prebiram, kako je František Chmelík pričal pred sodiščem. Govor je o njegovem kipu. O kovinski konstrukciji iz nekaj kosov, ki je stala pred klubom. O delu, ki ga je ustvaril iz veselja. Vprašanje je, ali je kvadratni kamen, težek petnajst, dvajset kilogramov in vstavljen v zgornji del kipa, ubil Daniela L. ali ne.
Chmelík zatrjuje, da prav tega kosa od stotin ton raznorazne šare, ki je v Crossu, da prav tega enega edinega – ki je morda ubil Daniela L. – na jekleno konstrukcijo ni umestil. »Rečeno mi je bilo, da je bil ta kamen verjetno vstavljen na vrh. Skušal sem to razčistiti, ker se vrt vsak dan pospravlja, čistilke hodijo okoli, vsak dan hodimo tam mimo, ampak moram reči, da nisem ugotovil, da bi kdo vedel za ta zagozdeni kamen … Ta kamen ni prišel od mene …« je zapisala sodna zapisnikarica. 
Chmelík je predložil fotografijo, na kateri je konstrukcija brez kamna na vrhu. Zagovarjal se je, da bi se kabel zatikal ob kamen in »ne bi bilo dobro«. »Kamna nisem nikoli videl … Vprašal sem čistilke, one so … trdile, da tam ni bilo nobenega kamna,« ponavlja. Od kod se je torej vzel dotični kamen na njegovi konstrukciji? Chmelík je pojasnil, da ga je tja moral zagozditi nekdo od obiskovalcev kluba. 
Po njem je pred sodiščem pričal biomehanik Straus. Sodni izvedenec, ki so ga pozvali, da izračuna, kateri udarec je bil za Daniela L. smrten. Ali je umrl od posledic pretepa ali zato, ker mu je na glavo padel kamen. 
»Z vidika biomehanike nesprejemljivo!« je pred sodiščem izrekel stavek, ki sem ga v naslednjih letih slišala kot odmev v glavi. 
Razlagal je, kako je izključeno, da bi lahko pretepača nase prevrnila 150 centimetrov visoko konstrukcijo in da bi kamen dosegel glavo enega od njiju. Prišel je do zaključka, da je poškodbe, kakršnim je Daniel L. podlegel, moral Toman povzročiti z brcanjem in tako, da je nasprotnikovo glavo zabijal v konstrukcijo. 
Toda priče so govorile o padcu kipa. 
Patolog Michal Beran je ugovarjal, da je na kamnu našel biološke sledi. In da padec kamna »dobro pojasnjuje nastanek smrtne poškodbe«. V petintridesetih letih svoje zdravniške prakse naj ne bi videl brce v glavo, ki bi povzročila takšno poškodbo, kakršni je podlegel Daniel L. Morda, hipotetično, če bi ga Toman brcal s težkimi, z železom okovanimi čevlji. 
Toda Toman je imel tisti večer obute superge. 
Sodnica, kot je mogoče razbrati iz razsodbe, pa je sklenila, da je »mehanizem poškodbe bolj objektivno in logično opisal profesor Straus«. 
Možnost »kamen« je prečrtala in podala sodbo: 12 let in 6 mesecev. 

DVOMI 

Toman v indonezijski celici sedi nad svojim sodnim spisom. Pregleduje, pregleduje. Zgrozilo ga je, da je Straus v vzorcih, ki so dokazovali njegovo krivdo, zamešal višino obeh udeleženih v pretepu. O Danielu L. je govoril kot o manjšem. V resnici je bilo obratno, Daniel L. je bil za več kot deset centimetrov višji in – kot piše tudi v obdukcijskem poročilu – še izrazito močnejši. Poleg tega je imel v trenutku, ko je padel na tla, v krvi 3,5 promila. 
»Straus ni poznal podrobnosti, a je vseeno podajal sklepe,« mi po Messengerju z Balija piše Toman. Čas je, da se o teh nepravilnostih povpraša gospoda profesorja. Povabim ga na sestanek, toda on mi odgovori pisno. 
»O omenjenem primeru obsojenega Tomáša Tomana bi vas rad obvestil, da sem poročilo pripravil za namene sodnega postopka in da sem na vprašanja odgovarjal med glavno obravnavo. Poudarjam, da o krivdi ali nedolžnosti odloča sodišče. Stojim za predloženim mnenjem, izhaja iz mojega dolgoletnega eksperimentalnega dela in strokovne prakse. Vaša vprašanja štejem za irelevantna,« piše Straus.
Odvetnik Michal Marini, ki ga je Toman tako kot mene kontaktiral iz indonezijskega zapora, jih ne šteje za irelevantna. Tudi on se pravkar prebija skozi spis. Zgrožen je. Prepričan je, da je njegov klient postal žrtev sodne napake, če ne zločina. 
Tomáš Toman v celici sedi nad svojim sodnim spisom. Išče. Na forumu Rajče.cz pregleduje tisoče fotografij. Toda najbolj povedna je prav tista, ki je že v zapisniku. Dve dekleti sedita pred kipom in se smejita v objektiv. Zgornji kamen leži na konstrukciji. Leži precej postrani.