Medtem ko čakam Isaaca, se starejši moški borijo za parkirna mesta, šestčlanske družine se rinejo v majhen taksi, meni pa v desnem ušesu piska zaradi trobljenja vseh avtomobilov. Letališko parkirišče je mikroprevod prometa v državi, napoved kaotičnih avtocest, kjer se ljudje ne menijo za prometne oznake in velja zakon naj-brutalnejšega. 
»We verbannen de dromen naar morgen en later, maar doet het je stiekem geen pijn?« Nizozemske povedi, kot je tale iz pesmi o tem, kako odrivamo sanje na pozneje, ampak nas to mogoče skrivaj boli, ne sodijo na takšno parkirišče in v takšno mesto. To je Isaacov način, da se napove. V osnovni šoli smo nekajkrat na leto v petek popoldne vsi skupaj imeli karaoke. Vsak razred je nastopil s pesmijo po lastni izbiri, ampak ta je bila omejena, saj je aparat za karaoke vseboval le nekaj možnosti. V sedmem razredu smo celo leto izbirali pesem Wat zou je doen? Marca Borsata in Ali-ja B-ja. Do božiča smo sestavili lastno koreografijo in besedilo pesmi znali že povsem na pamet. Nosili smo enaka oblačila, kape s ščitnikom smo zasukali na stran in bili po koncu nastopa deležni bučnega aplavza od drugih učencev naše male šole. 
Stari beli mercedes se ustavi, motor ugasne in Ali B je prekinjen sredi stavka. Obe okni avtomobila sta spuščeni in vidim, da Isaac sedi rahlo sključen. Zdi se, da se njegova glava dotika strehe. Ne vem, kako sem pričakovala, da bo videti. Kljub fotografijam, ki sem jih videla v zadnjem letu, je bila Isaacova podoba v moji glavi še vedno le malce višja različica njegovega štirinajstletnega jaza, vključno s tankimi brčicami in vitkimi okončinami. 
»Višji si,« na koncu sklenem. Rasti sem začela prej in pri prepirih zmagovala, ker sem lahko močneje udarila in se nisem obotavljala praskati do krvi. Isaac me je začel dohitevati v letu, preden sta z očetom odšla in sčasoma mu las ni bilo treba več česati pokonci, da bi bil višji od mene. Na štirinajsti rojstni dan sva na tapete v najini sobi še zadnjič s črtico označila višini. Isaac je izmeril razliko s svojim geotrikotnikom in preostanek dneva ni praznoval le svojega rojstnega dne, temveč tudi zmago. Od mene je bil uradno višji za dva centimetra. 
Vzame mi kovček, se nasmehne: »Oba sva vedela, da bom zmagal.« 

Vožnja od letališkega parkirišča do stanovanja starih staršev traja samo petnajst minut, pove Isaac. »Ne vem, ali se z naših prejšnjih obiskov še spomniš, kako daleč je, ampak kot otrokoma se nama je pot vedno zdela neskončno dolga, ali ne?«
»Ja, kot ure.« 
»Če je gneča ali zastoj, lahko traja eno uro, ampak od prejšnjega tedna je na cesti mirneje. Vsak, ki je lahko, je iz mesta pobegnil in komaj kdo še leti v Bejrut.« »Logično, ja.« 
Vožnja se zdi kot ponovno srečanje na obletnici osnovne šole, kjer poskušaš med žvečenjem preste v petih minutah nadrobiti življenjsko zgodbo nekomu, ki si ga nekoč poznal. »Kaj pravzaprav počneš? Finance?« Isaac je nekoč začel s študijem menedžmenta ali ekonomije ali računovodstva. Ne spomnim se več. Beseda »finance«, naj bo še tako nezgovorna, je rešitev, ki me bo popeljala najbližje pravilnemu odgovoru. Glasno zacmoka, nekakšen c, zmaje z glavo. »Dolarji. Šolnina je vsako leto dražja, zdaj je okoli 12.000 na leto in glede na trenutno vrednost dolarja je to čista norost.« »Kaj potem počneš?« 
»Tu in tam kakšno stvar. Prijateljevi bratje imajo bencinsko črpalko in nekaj taksijev, tako da delam tam, kadar me potrebujejo.« 
»Boš šel še študirat? Ko bo ceneje?« 
»Mogoče. Si na letalu kaj jedla?« Eno od rok dvigne z volana in pokaže KFC, desno od naju. 
Med prsti smukam razparano nitko, ki visi z naramnice mojega nahrbtnika. »Punca poleg mene mi je dala sendvič z jogurtom.« 
»Bi jedla?« 
Odkimam. 

V avtu, zaprta pred zunanjim svetom, ko svoj pogled usmerim na predal in se osredotočim na glasbo, je na nek način domače sedeti poleg njega in ga gledati, kot da se ne bi nikoli oddaljila drug od drugega. Preučujem njegove obrazne poteze, ukrivljenost nosu, ki sva jo oba podedovala po očetu, štrleče lase vrh glave. Njegov obraz je moj obraz, ampak čisto malo drugačen. On je jaz, ampak čisto malo drugačen, na svetu ni osebe, s katero bi imela več skupnih genov kot z Isaacom. On ni tujec. 
Hkrati je Isaac nekdo, ki sem ga poznala v prejšnjem življenju, na vse načine je postal neprepoznaven (s svojo višino, frizuro, barvo glasu, kako vozi, načinom, kako se drži). V življenju, v katerem sva se poznala, je bil gosenica, zdaj pa je metulj: šel je skozi celoten proces, pri katerem se je vse, njegova koža, možgani, črevesje in kosti, razkrojilo v brozgo, potem pa se spet izoblikovalo v človeka.
Obstaja raziskava o tem, česa se metulji še spomnijo iz svojega življenja kot gosenica. Med preobrazbo se prenesejo le spomini, ki so biološkega pomena: ohranijo se le spomini, ki skrbijo za to, da metulj ve, kaj je nevarno in kaj ni. Čemu se je gosenica smejala, kaj jo je žalostilo, kako rada je imela druge gosenice, vse to se med procesom preobrazbe izgubi. 
»Če bi moral izbrati, bi bil raje gosenica ali metulj?« ga vprašam. Kaj še veš o življenju, ki sva si ga delila? 
»What the fuck?« Pogleda me od strani, dvigne obrv, potem zmaje z glavo. »Metulj, se mi zdi. Ne, gosenica. Lahko izberem tudi kaj drugega? Stonogo ali kaj podobnega? Ne. Oranžna pikapolonica. To bi bil.« 

Razen črepinj ni videti, da bi se v stanovanju karkoli spremenilo. S starih fotografij prepoznam kavč sredi dnevne sobe, le barva je bolj bleda in sedež pogreznjen. Tako je, kot da je kavč utrujen, ker že toliko časa stoji na istem mestu. Sprašujem se, kako globok je odtis nog na preprogi. Se ga da s poštenim čiščenjem še rešiti ali bo večno umazana? Zadnjič sem videla serijo filmčkov nekega podjetja, ki popravlja plišaste igrače. Ko je pliš, največkrat kožuh medvedka ali mačke, zaradi prejokanih noči in sesanja povsem obrabljen, iz živalce izvlečejo polnilo. Biserne oči z nožem odrežejo in prazen omot namočijo v milnico. Na koncu videov so plišaste igrače vedno videti prelepe in povsem nove. Mislim, da niso več tako prijetne za stiskanje, kot so bile prej. 
Zadnji močni sončni žarek dneva skozi črepinje odseva na zidove v tisočerih delcih. Le pot od vrat do kavča in kavč sam sta brez stekla. Kavč je prekrit z okrasnimi blazinami z zlatimi resicami, na sredini leži tanka odeja s podobo papagaja. 
»A spiš tam?« vprašam. 
Isaac previdno postavi eno nogo pred drugo, kot vrvohodec. Roke iztegne stran od sebe, da bi obdržal ravnotežje: nekaj centimetrov levo ali desno in stopil bo v črepinje. Pot je široka kot krtača metle, gledam ga, kako se v ravni črti sprehodi do kavča in pometa pred sabo, pot je prosta, vrže se nanj in je s tem zadovoljen. Pokima v smeri proti koncu sobe. Vrata spalnice so odprta. »Po navadi spim tam. Nisem še imel časa očistiti poti do tja.« Medtem na kavču vstane in pobere metlo, ki je padla in trenutno leži na tleh. Z gibčno kretnjo mi jo vrže, kot bi v kakem srednjeveškem filmu dva junaka drug drugemu podala meč. Lesena palica z zamolklim udarcem pristane na tleh.
Isaac stopi s kavča in gre z majhnimi koraki nazaj do vhodnih vrat. 
»Gor si grem sposodit še eno,« reče. Izgine na hodniku. 
Kot snežni plug odrinem črepinje naprej in naredim ozko, ravno stezo od vrat do spalnice. Vetrič, ki zapiha v sobo, zaudarja po morju in prepolnih zabojnikih smeti. Preproga se svetlika zaradi mikroskopsko majhnih delčkov stekla, ki so ostali med vlakni volne. Ne vem, ali jih bova s sesalcem spravila ven: mogoče ni dovolj elektrike in bo generator po eni minuti odpovedal. Potem bova morala steči po stopnicah dol, da ga spet vklopiva, in upati, da imajo ostali stanovalci v stavbi še vedno elektriko. 
Spomnim se, kako smo, ko smo spali tu in ne v vasi mojih starih staršev, po dolgem dnevu na plaži prišli domov utrujeni in opečeni. Preden smo se povzpeli po stopnicah, je šel moj oče do električne omarice, ki je visela na zunanji steni bloka. Nato je nekajkrat izklopil in vklopil električno stikalo Im Younes, ene od naših sosed, da so vse luči v njeni hiši utripale. »Da bo vedela, da smo doma,« je nato rekel oči. »Kot nekakšen zvonec.« Pogosto se je Im Younes nekaj minut pozneje pojavila pred našimi vrati. Isaaca in mene je nato prijela za roko, da bi naju odpeljala v svojo dnevno sobo, kjer so naju čakale sklede s hrano, očeta pa je tlesknila po roki z loparjem za muhe. 

Ob vratih spalnice steklo pometem na kupček in vstopim. Sredi postelje ležijo razmetane rjuhe, eden od vzglavnikov pa leži na tleh. 
Poleti je v tej sobi vedno prevroče. Štirje smo spali v premajhni zakonski postelji in se pogosto zbudili, ker smo se kopali v znoju. Kljub temu sem bila vedno raje tu kot na vasi: tu smo vsak večer jedli v restavracijah ali na majhnih stojnicah in se vsak dan sprehajali mimo trgovin s sladkarijami, kamor sem lahko šla po lizike. Plaža je bila vedno blizu in zvečer nikoli ni bilo povsem tiho. 
Nasproti postelje stoji omara s prevrnjenimi okvirji fotografij. Drugega za drugim poberem, da bi si jih ogledala, in prepoznam poročno fotografijo svojih staršev, slike svojih tet, ko so bile še najstnice, otroške fotografije sestričen in bratrancev, in na koncu zagledam fotografijo sebe. Šolsko fotografijo iz prvega ali drugega razreda, se mi zdi, tisto leto sem imela počeno ustnico in odrgnino na obrazu, ker sem med hojo s hoduljami na šolskem dvorišču z glavo priletela na pločnik. Okvir fotografije je počen. Kot edinega ga postavim nazaj pokonci, na sredino najvišje police. 
Pogosto se mi zdi, kot da bi dedek in babica obstajala le v trenutkih, ko mislim nanju. V vseh vmesnih obdobjih, ki včasih trajajo mesece, sta pozabljena stranska lika, marioneti, ki ležita nekje na dnu zaklenjenega zaboja, v zaboju, čigar ključ sem izgubila. To je nekaj, kar si govorim, da si olajšam vest. Če ne obstajata, kadar ne mislim nanju, potem tudi ni trenutkov, ko čakata na zvonjenje telefona, na novico »živjo, pogrešam vaju« ali name. Šolska fotografija, za katero ne vem, kdo jo je tja postavil, te zamisli ne podpira, in dlje kot me moj osemletni obraz gleda, bolj me stiska v želodcu. Okvir obrnem in ga postavim nazaj na polico.