Približno v tistem času me je mesto prevzelo. 

Kaj je bilo do tedaj? Pot od šole do doma, ob kateri se vije reka Čuruk-Su, hiše in vrtovi na naši ulici, šesta soseska na hribu v daljavi, kioski in majhne restavracije ob Hansaraju1 – in seveda sam Hansaraj, dvorišč katerega v vseh teh letih nisem videla, a se mi je vendarle vtisnil v zavest s svojo streho iz opečnate kritine, rezljanimi polkni, poslikavami in minareti. Vsak petek sem lahko iz svoje sobe slišala klic k molitvi iz Velike kanove mošeje; bile so še druge mošeje, kjer so k molitvi klicali vsak dan, a jih pri nas doma ni bilo slišati, čeprav so pustile pečat na obrazu mesta. Če je v mestu minaret, mu to takoj doda značaj. 

Borja me je naučil zavestno ljubiti mesto. Bil je maj, in hodili smo naokrog v skupinah najrazličnejših konfiguracij. 

Borja se je preselil iz Alupke, kjer je odraščal pri svojih babicah, v Bahčisaraj k mami, ki je že pet let delala v tamkajšnji bolnišnici. On je zares opazil mesto, ker je bil prišlek. Videl je Hansaraj – mi ga nismo videli – za nas je bil vse od otroštva le poznan del pokrajine, kamor smo šli včasih na šolske izlete ali se udeležili »živega koridorja« za veterane v jabolčnih vrtovih, ob spomeniku Neznanemu vojaku. Razumela sem, da je bilo za Ahtema, Alijo in Halila celotno dvorišče z mošejo, terasami, kanovim pokopališčem, haremskim poslopjem in kopelmi drugačnega pomena kot za nas. Lahko bi rekli, da je bilo to zanje mesto moči, a nenavadno je bilo, da je Borja o Kanovi palači in celotnem Bahčisaraju vedel celo več od Ahtema. Prav on nam je povedal, da dvorišče palače, tik ob mošeji sprva ni bilo ograjeno, da so se vrata pojavila šele v 17. stoletju, za zaščito pred prihodom Potemkina in njegove vojske. Borja je govoril, da je Čufut-Kale, kjer sem bila doslej le na šolskih piknikih, fenomen, da nikjer drugje ni takšnih jam, mavzolejev in kenes.2 Opozoril nas je, da če slediš toku reke Čuruk-Su, je občutek kot da potuješ skozi čas, saj se stavbe ob reki zvrstijo od najstarejših do najnovejših. Od Borje sem izvedela da norišnica v našem mestu ni bila od začetka norišnica, ampak da je najprej delovala kot Zincirli medresa.3 Le on in Ahtem-odža4 sta vedela, da so na naših sivih, rožnatih, bež in ponekod belih skalah, odvisno, od kod in kdaj jih pogledaš, borovce zasadili namerno, da bi preprečili plazove. »Vidite, da rastejo v takih zaplaticah?«, je rekel možati Borja, in pomanjševalnica zaplatah je iz njegovih ust zvenela ganljivo. 

Takrat sem prvič slišala krimotatarsko besedo сандыкъ (sandyk) – skrinja. Takrat se mi je zdelo, da je Krim kot skrinja iz pravljic, skrinja polna draguljev, Bahčisaraj pa je v njej kot skrinjica v skrinji. 

Široko listje ob izviru reke Čuruk-Su. Tlakovane ulice z ostrimi zavoji, ki nenadoma zavijejo navzdol. Rdeče strešne opeke. Obokana okna. Večjezični napisi na stavbah. Verjetno kaj takšnega obstaja tudi kje drugje, a da se temu pridružijo še vitki minareti, mavzoleji-grobnice, ter vseprisotni vonj po timijanu in sivki... V otroštvu mi ni prišlo na misel, da bi si morala vse to zapomniti tako natančno, da bi lahko kadarkoli podobe mesta priklicala v svojo domišljijo, ker jih ne bom več mogla videti in občutiti v živo. 

(Čez leta me je postalo strah, da bom pozabila ulice mesta. Pridružila sem se bahčisarajskim skupnostim na družbenih omrežjih – zaradi fotografij mesta. Pregledovala bom fotografije, da ne bi pozabila. Spominjala se bom zbirke razvitih fotografij, ki jih je Halil posnel na filmski trak, ko smo bili še najstniki – ta zbirka je ostala v hiši mojih staršev in prosila jih bom, naj fotografije skenirata in mi jih pošljeta po elektronski pošti. Odprla bom Google Zemljevide, da bi se »sprehodila« po ulicah, si priklicala v spomin razporeditev stavb, ovinke Čuruk-Su, videz svetlo-sive stepe in skale, ki se vzpenjajo kot stene in seveda tiste v zaplaticah posajene borovce. Brala bom Šamila Aljadina, da bi se spomnila mesta, ki ga nisem mogla poznati in nikoli več ne bo obstajalo, a živi v posameznih opekah, lebdi v zraku, se pogreza v zemljo.) 

Različne veje Borjevih prednikov so od nekdaj živele na Krimu: nekatere morda od prazgodovine, druge od 19. stoletja. Njegov prapraded je prišel sem iz Orlovske gubernije, ko je bilo v Ruskem imperiju odpravljeno tlačanstvo – prišel je gradit dvorce, to je znal, Krim pa se je takrat intenzivno razvijal. Njegov sin, Borisov praded se je izučil za arhitekta in se poročil z domačinko, Krimčanko. Leta 1935 so pradeda poslali v Nikolajevsk na Amuru graditi mesto. Tam se je rodila Borjina babica, skupaj s sestro dvojčico. Leta 1937 so pradeda aretirali in ga čez pol leta ustrelili. »Lahko bi ga tudi ne ustrelili,« je rekel Borja, »v taborišče ga niti ne bi bilo treba daleč voziti: v Amurski regiji jih je bilo v izobilju.« 

Kot družinska članica »izdajalca domovine«, je prababica z otroci do konca vojne ostala v Habarovskem okraju, nato pa je poskusila oditi drugam. Neposredna vrnitev na Krim je bila nemogoča – v najboljšem primeru, bi jih poslali nazaj na vzhod, zato so se vsakih sedem let selili vse bolj proti zahodu, se vsakič naselili blizu delovnih con in tam delali kot svobodni najmniki:5 od Blagoveščenska do Kazahstana.

Nobena od hčera se ni nikoli poročila in vse življenje sta sestri dvojčici živeli skupaj. Ena izmed njih je rodila hčerko, Borjino mamo. Obe babici sta bili medicinski sestri, obe sta bili mami Borjini mami in babici Borji. Nihče v družini se nikoli ni včlanil v partijo, »niso mogli potlačiti okusa po pepelu v ustih«. Tudi Borjina mama se ni nikoli poročila. Sprva je delala kot babica na Jalti, a se je po še eni neuspešni romanci, tokrat z glavnim porodničarjem, želela preseliti v drugo mesto in tako dočakala prosto delovno mesto v Bahčisaraju. 

Kaj je bila moja družina v primerjavi z Borjo in njegovim pradedkom arhitektom – no, morda sta si bila Borja in Alije še enakovredna. Njen pradedek je bil umetnik, njena prababica je v izgnanstvu komunicirala s Sabrijo Erdžepovo,6 njen dedek pa je poznal Rollana Kadijeva.7 

Kdo pa sem bila jaz ob Borji, Alije, Halilom in Ahtemom? Prijatelji mojih staršev so bili večinoma inženirji ter davčni in lokalni uradniki, saj je oče delal v cementarni, mama pa na davčnem uradu, zato se v tej družbi nisem imela z ničemer za pohvaliti. Prav tako nisem imela veliko za povedati o svojih dedkih in babicah – o permskih sploh nič, o krimskih – malo. Nisem mogla in nočem. O tem je bilo v moji družbi sramota govoriti. 

***

Inna Ivanovna, naša vzvišena Inna Ivanovna, si je brisala solze in pila baldrijan, ko je nekoč predavala o Puškinu. Ko je govorila o likih iz romanov Dostojevskega, pa je rekla - in to je bilo treba po nareku zapisati v zvezek, ki ga je pozneje preverjala in popravljala vse, celo ločila: »Veličina ruske literature je v tem, da bralec do junaka, človeka, ki za seboj pušča razdejanje ne občuti sovraštva, ampak sočutje, in zahvaljujoč peresu izjemnih pisateljev razume vsak premik duše takega človeka – majhnega in trpečega.« 

Nato je Inna Ivanovna navdušeno pripovedovala o seriji Ruski imperij, ki jo je občasno predvajal NTV in se je kmalu pričakovalo nove epizode. 

- Lahko se štejemo za srečne, že zato, ker živimo v dobi, ko predvajajo take serije. Ponosni moramo biti, da živimo v Krimu, saj je to dežela, ki so jo opevali veliki ruski pisatelji, katerih dela so spoštovana po vsem svetu – Aleksander Sergejevič Puškin, Lev Nikolajevič Tolstoj, Anton Pavlovič Čehov… Ti pisatelji so blagoslovljeni, in tudi mi, Krimčani, smo blagoslovljeni, saj smo le korak stran od blagoslovljenih cesarskih palač – Livadske, Voroncovske… Lahko se dotaknemo veličine. Čutite, kakšno je to – naše?" – je v ekstazi spraševala Inna Ivanovna.

Tudi jaz sem gledala to serijo. Katarina II. mi ni bila všeč, žal pa mi je bilo usmrčenega Nikolaja II., še posebej pa njegovih hčera in sina s hemofilijo – oni v tej seriji niso imeli svojih epizod, a sem o njih nekje brala. 

Niso mi bili všeč ekstaza Inne Ivanovne, vse te njene solze in baldrijan. Motil me je njen patos. Sošolci so se posmehovali njenemu vzvišenemu slogu, jaz pa ji nisem mogla odpustiti še nečesa: prepira z Elzaro o maternem jeziku. 

Na neki uri, ko je bilo govora o tem, je Elzara rekla, da je njen materni jezik krimotatarščina. Inna Ivanovna jo je vprašala: 

- Res tako dobro govoriš krimskotatarsko? Bolje kot rusko? 

Elzara ni mogla odgovoriti pritrdilno. 

- Elzara, kako lahko potem imenuješ kriminaltatarščino kot svoj materni jezik? Če je skoraj vsa literatura, ki jo bereš od malih nog v ruščini, če govoriš in pišeš predvsem v ruščini. In to še ni vse, saj bi to lahko počela tudi v izseljenstvu – vendar ti celo razmišljaš v ruščini! 
- V tem se ne razlikujem od drugih krimskih Tatarov moje starosti – je ugovarjala Elzara. – Ampak vendarle, iz nekega razloga 92 % mojega naroda navaja kriminaltatarščino kot svoj materni jezik. 
- Če tako pravijo, bi morali v tem jeziku govoriti, obstajati bi morali različni slovarji, knjige, oddaje v krimskotatarskem jeziku ... Kje so? 
- Opravičujem se, da vsega tega ni, obstajajo razlogi... Krimski Tatari so skoraj pol stoletja svoj materni jezik uporavljalo samo doma, za vsakdanjo rabo v gospodinjstvu, saj so živeli v tujini. Zdaj ko so se vrnili v domovino, pa ne morejo v celoti uporabljati krimotatarščine, ker vsi okoli njih govorijo le rusko. 
- Elzara, – zavzdihne Inna Ivanovna, – če se jezik ne razvija, to ni zato, ker vsi okoli govorijo nek drug jezik, temveč zato, ker jezik v svoji osnovi nima nagnjenosti k razvoju. Si slišala za sosesko Brighton Beach v New Yorku? Predstavljaj si: Amerika, angleški jezik in ločena soseska, kjer skoraj vsi govorijo v ruščini, kjer so ruske radijske in televizijske postaje, časopisi. Vse se torej da organizirati! Ampak to še ni vse. Materni jezik je za človeka tisti, v katerem razmišlja, zato o krimotatarskem kot maternem jeziku nimaš nobene osnove govoriti. 

Elzara ni imela odgovora na to takoj, brez premisleka, a seveda se s tem ni mogla strinjati, zato je negotovo odkimavala. Jaz pa sem se spominjala predavanja izpred leta dni, ob koncu 9. razreda, – ločena ura o ruski literaturi posvečeni domačemu kraju. Eno izmed obravnavanih pesmi je napisal Seitumer Emin. Lenur takrat ni bil več v našem razredu, Elzara pa – kot za nalašč! – ni bila prisotna. Zojka Vašučka je, ko je prebrala priimek pod pesmijo rekla: »To pa ni ruski pesnik! Verjetno je Krimski Tatar. Zakaj to pesem obravnavamo v sklopu ruske literature?« Inna Ivanovna je odgovorila: »Otroci, ne poglabljajmo se. Vsi, ki jih obravnavamo, so ruski posatelji.«

Po pogovoru, ki sem ga imela z Elzaro o maternem jeziku, sem spoznala, da do Inne Ivanovne nikoli več ne bom mogla imeti enakega odnosa kot v osmem razredu, ko sem šele pričela hoditi na olimpijade in sva skupaj hodili v Ruski kulturni center, mimo Kujbišatnika,8 po katerem so odmevali otroški glasovi. Inna Ivanovna je spremembo začutila in včasih je rekla – bodisi pred vsemi bodisi na samem: - Eh, Utajeva… 

Vprašujoče sem jo pogledala. Ona pa je nadaljevala: 
- Poslušaš namišljene zgodbice, namesto da bi razvijala svoj literarni talent. Želiš morda postati ukrajinska ali krimotatarska pisateljica? 

Nisem vedela, kaj naj odgovorim, zato sem le skomignila z rameni in rekla: - Ne razumem, o čem govorite. 
- Se spomniš Puškinovih besed? – je rekla učiteljica, ki je znala za vsak trenutek izbrati citat sončnega kralja ruske poezije. – Reke se zlijo slovanske v ruskem morju...9 

Te vrstice sem slišala prvič. Na sploh sem Puškinovo umetnost zelo slabo poznala.

1. Hansaraj - Kanova palača v Bahčisaraju 

2. Kenesa je aramejski izraz, ki ga za Karaitski judje uporabljajo za sinagogo. 

3. Medresa je arabsko poimenovanje vseh vrst šolskih ustanov, posvetnih ali verskih (vseh verstev), od osnovnih do visokih. Zincirli medresa je tradicionalna islamska šola, ki jo je okoli 1500 ustanovil Mengli I. Geraj in je delovala do leta 1917, ko so jo Bolševiške oblasti preuredila v medicinsko šolo, leta 1939 pa je kompleks postal bolnica za duševne bolezni. 

4. Odža se v ukrajinščini (in tudi v krimskotatarskem jeziku) uporablja kot dodatek k imenu in pomeni učitelj, modrec ali duhovni voditelj. Ta beseda izhaja iz turških jezikov, kjer ima podoben pomen. Pogosto se uporablja kot spoštljiv naziv za nekoga, ki ima visoko izobrazbo, globoko znanje ali avtoriteto na določenem področju, še posebej v verskih ali izobraževalnih kontekstih.

5. Beseda "зони" (cone) se v tem kontekstu nanaša na posebna območja, pogosto povezana z delovnimi taborišči (gulagi) ali industrijskimi območji, kjer so bili potrebni delavci. Te cone so bile pogosto pod posebnim nadzorom oblasti. Naseljevali so se v bližini območij, kjer so bila delovna mesta na voljo, in delali kot svobodni najemniki, da niso bili uradno prisiljeni na delo (kot zaporniki v taboriščih), temveč so delali prostovoljno za plačilo. Kljub temu je bil njihov položaj pogosto precej omejen in povezan s težkimi delovnimi pogoji ter nizkimi dohodki. Pogosto so bile njihove možnosti omejene zaradi statusa »družinskih članov izdajalca domovine«. 

6. Sabriye Erecepova (1912-1977) – krimotatarska pevka. 

7. Rollan Kadijev (1937-1990) – krimotatarski fizik, oporečnik in borec za človeške pravice.

8. Kujbišatnik ali kubik (ukr. Куйбишатник ali кубік), lokalno poimenovanje Kujbiševega trga v Simferopolu. 

9. Avtorica citira verz Puškina iz pesmi Obrekovalcem Rusije, a ker ga citira po spominu oziroma cirita učiteljico, je citat zapisan z manjšo napako, v puškinovem originalu bi verz zvenel takole: »Se reke kdaj zlijo slovanske v ruskem morju?«.