1. ODHOD
Bahmut, 31. december 2022. Gospa Oleksandra, podobna tistim stranskim likom iz skupinskih slik, ki se nekako bolj vtisnejo v spomin kot osrednji junaki, mi je pokazala svoj potni list in medaljo za prostovoljstvo, medtem ko je stala na dvorišču blizu delno požganega mestnega središča. Šestinosemdesetletna ženska vedno vzame ti dve stvari s seboj, ko mora med obstreljevanjem stopiti na ulico in se napotiti proti zaklonišču.
Pred devetimi leti je v Bahmutu potekala vojna s »separatisti«, ki so uspeli izobesiti sovražno zastavo, poskušali zavzeti ukrajinsko vojaško enoto s pomočjo ruskega tanka in motili predsedniške volitve. Gospa Oleksandra je vsak dan sama odhajala v mestno središče na večurne protestne akcije.
Nekega dne je med protestom k njej pristopila ženska in pljunila vanjo. Bila je učiteljica na eni izmed šol v Bahmutu. Nekateri meščani so ga. Oleksandro ustrahovali, nato pretepli, vendar je kljub temu vedno znova prihajala.
Ga. Oleksandra je izvezla portret Dmitra Černjavskega,1 ki je bil rojen v Hromovem (predmestje Bahmuta). 13. marca 2014, ko se je Evromajdan prelevil v rusko-ukrajinsko vojno, so v Donecku na shodu za enotnost Ukrajine proruskih borci zabodli tega mladega moža. Postal je, v bistvu, prva žrtev te vojne.
Proukrajinski posamezniki so ga. Oleksandro podpirali in ji izdelovali plakate, vendar si na protestih nikoli niso upali stati ob njej. Ko pa so jo tako močno pretepli, da je morala prijaviti poškodbe, so ji dodelili policista, ki bi jo ščitil.
S fotografom Danilom Pavlovom sva se na silvestrovo znašla v Bahmutu. Bralka revije Reporters, ki živi v Kanadi, je na eni od fotografij na spletni strani prepoznala svojo mamo, ga. Oleksandro. Pisala je uredništvu in me vljudno prosila, naj poskusim njeno mamo odpeljati iz mesta, če bom šel zopet v Bahmut. Sin gospe Oleksandre, ki je živel v Kijevu, je imel veliko manj upanja, da bo njegova mati želela oditi. Sam je pobegnil iz mesta, medtem ko se je njegova mama odločno zoperstavila temu, da bi zapustila svoj dom. Zdelo se je, da pooseblja ukrajinski duh mesta - prvega v donetski regiji, kjer so leta 1917 po februarski revoluciji, izobesili modro-rumeno zastavo.
Ko sem obiskal kijevsko stanovanje, kjer živi sin gospe Oleksandre, mi je pokazal fotografije drugih materinih vezenskih del, vključno z okrasnimi brisačami in portreti. Moški je na prvi pogled deloval zelo krhko – izkaže se, da je v zadnji fazi raka. Iz mesta je odšel že junija 2022 in sicer z motorjem. Pri Pavlogradu je padel, si zlomil nekaj reber, a vseeno prispel do prestolnice. Strogo mi je prepovedal, da bi njegovo bolezen uporabil kot argument za prepričevanje ga. Oleksandre, naj zapusti mesto. Boji se, da njeno srce tega ne bi preneslo. Moški mi preda torbo z zdravili za mamo, me prosi, naj malo počakam, sede za mizo, vzame pero in papir ter začne pisati pismo zanjo.
Ko ime mesta, ki ga je zajela vojna, ne izgine iz naslovnic svetovnih medijev, obstaja velika verjetnost, da bo to mesto ostalo zapisano v zgodovini, podobno Stalingrad, Dresden, Guernica... To je raznolik niz primerov, vendar se zdi povezava nekoliko prisiljena le zdaj, ko še nimamo časovne distance. Po različnih virih število žrtev in ranjenih v Bahmutu od začetka vojne znaša od nekaj deset tisoč do morda celo sto tisoč.
Upajoč, da se strokovnjaki zopet motijo, sem pred odhodom v to mesto prebral novico z naslovom: "Ali bodo ruske sile zavzele Bahmut že danes?"
Tako je pred nami zgodba o protiletalskem vojaku, ki je pravkar sestrelil ruski lovec; o očetu in sinovih, ki se borijo z ramo ob rami; o pripadniku Wagnerja, ki obožuje Nabokova. To je potovanje v kraje, kjer psi jedo ljudi, kjer te ohromi stopnja strahu, izčrpanosti, a tudi poguma, neomajnosti in celo ljubezni. Poleg tega pa tudi občutek čudne jasnosti, kot da bi gledal skozi nova očala. Zaradi kritično majhne razdalje ta jasnost sproža vprašanja: ali so v tem trenutku nianse sploh mogoče? Bolj natančno se vprašanje glasi: ali iskanje nians ni privilegij tistih, ki se tukaj in zdaj ne borijo za svoje življenje; vendar tudi: ali iskanje nians ni dolžnost tistih, ki bodo preživeli?
Vse je pred nami – kot v epskih pesnitvah o dnevu in noči, kot v pravljici o resnici in krivici, kot tisti barvni kontrast v epigrafu Vasila Stusa.2 Kot v baletu o belem in črnem labodu, na katerega zgodbo bom mislil vso pot do kraja, kjer stoji savozna havbica »Gvozdika«.3 Odločil sem se za metodo beleženja – »fotografiranja« s tekstom. Čeprav bo beseda »beleženje« tukaj uporabljena v širšem pomenu.
[...]
Odpotujemo iz Kijeva. Med potjo doživimo prometno nesrečo, peljemo mimo Kamjanske, Dnipra, Pavlograda ... Tik pred vstopom v »rdečo« cono prejmem sporočilo od hčerke ga. Oleksandre iz Kanade: »Mama je ranjena, peljejo jo v bolnišnico v Kostjantinivko. Šrapnel jo je zadel v hrbet.«
Za zdaj nimamo številke bolnišnice niti drugih podrobnosti, le upanje, da ne bo potrebno pisma, napisanega s tresočo roko njenega sina, vrniti.
2. ZVERI
Povsod ob cesti ležijo mrtve živali. Ne le domače, ki se še vedno niso navadile, da na teh cestah omejitev hitrosti ni več. Tukaj je – podobno ikoni Bogorodice Sedmeromečne,4 kjer je Devica Marija upodobljena s sedmimi meči v srcu – razprto krilo fazana. Ob betonskem bloku – povožena lisica, ki jo kljuje vrana, medtem ko poskakuje. Rep, zlepljen od prahu in blata, ter rdeča rebra.
Prodiram skozi gola, od granat razcefrana grmovja, stopam prek izpraznjenih tulcev za strelivo in se odpravljam do pehote vojakov bombometnikov blizu ceste Bahmut– Kostjantinivka. Borci, ki že mesec dni ne odhajajo več kot nekaj deset metrov od zaklonišča, pravijo, da je v zadnjih – ali, kot vsi pravijo, "skrajnih" – dneh tu še posebej močno topniško obstraljevanje. Zadnji dve noči se neprekinjeno izmenjuje obstreljevanje z mitraljezi in avtomatskim orožjem – sovražnik je blizu, zelo blizu. Oficir zavpije: "Svizec!" Dolgo zrem med veje, a nič ne vidim.
Eden izmed borcev, ki upravlja težki samovozni top, je v civilnem življenju veterinar. — Tu so take, ogromne miši! Ne bežijo. Pri nas na Ternopilščini takih ni. Zanimivo je, da tukaj celo noč streljajo, in takoj ko prenehajo, fazani kričijo, race kričijo, sove kričijo. Čudno je, mislil bi si, da so vse že živali pobegnile ... Poleg tega so tukaj tudi ogromni ribniki, poglej ga, 50 metrov od tukaj.
— Ribe so?"
— Do ribnika še nisem šel. Preveč je izpostavljeno, ves čas ga obstreljujejo. Povprašam ga o drugih živalih.
— Zajec je nekaj dni hodil blizu nas. Tukaj na robu polja so še neobrane sončnice – zdi se, da je zobal semena ali kaj podobnega. Zadnjih nekaj dni tega zajca nisem več opazil – morda ga je kdo ustrelil ali pa je šel kam drugam. Ampak miši pa plezajo po stropovih – očitno se grejejo.
Ob podzemnem zaklonišču je lonec z borščem. Ko eden izmed vojakov vidi, da sem opazil lonec pokaže s prstom:
— Zjutraj pridem, pa je pri loncu svizec. Drezal sem ga s paličico, pa ni in ni šel stran. — Nič hudega, — zakliče drugi, — ko se pojavijo kače, jo bo pobrisal. ... Drvimo naprej, ker je cesta pod stalnim obstreljevanjem. Ob grmovju in v jarkih je kup zažganih avtomobilov — videti so kot ubiti bizoni. Ob poti je nek silos, zraven njega krater, verjetno od sistema zračne obrambe S-300. Ob robu ceste stoji fazan, ki se sploh ne odzove na avto. Peljemo mimo, ozrem se nazaj: ne, ni pobegnil, še vedno stoji in gleda silos, kot bi bil omamljen od šoka.
— Tukaj naokoli skačejo zajci, srne, — vojak vleče iz spomina živali, začuden, da ga ne sprašujem o orožju ali sovražniku. — Videli smo divje prašiče. Pri meni na položaju je zajec priskakljal čisto do brzostrelke in rekel: Živijo. Ne bojijo se, navadili so se. Tukaj so celo mačke oglušele, ničesar ne slišijo. Lahko se postaviš za njih in vpiješ, pa se ne bodo niti obrnile. V tisti hiši čez cesto živi ena takšna mačka.
Ampak mi gremo v drugo hišo, kjer bomo prenočili blizu vojakov. V škatli sedi oranžen maček.
— Raje ga ne glejte, — zakliče vojak.
Ampak je že prepozno. Suhi, razcufani mački so iztekle oči, trese se. V drugi škatli je mladiček in rodovniška mačka z povešenimi ušesi. — Imela je še dva mala, ampak sta poginila. Trupelci smo sežgali v peči. Raztegnem spalno vrečo in poslušam pokanje ognja. Pred spanjem v peč vržem še nekaj drv in stopim ven. Pred pragom leži mrteva oranžna mačka. Zjutraj nas zbudijo kriki grlic. Sonce komaj vzhaja, one pa že sedijo na nepoškodovanem električnem kablu, po katerem že mesece ne teče več elektrika in vpijejo druga na drugo. V daljavi se premika trop desetih psov, nekateri izgledajo kot da so pasemski. Spomnim se, kako je na silvestrovo v Bahmutu, ko smo govorili s ga.
Oleksandro, prostovoljci pa so razkladali hrano, priteklo nekaj psov in pričeli so se nam dobrikati: navadni psi, ki si jih lahko pobožal.
V stabilizacijskem centru nekaj kilometrov od fronte zdravniki razpravljajo o nedavnem primeru, ko so k njim pripeljali vojaka z ugrizi psov. Med pogovorom izvemo, da je takšnih primerov zdaj zelo veliko. Zdravniki nam pokažejo fotografije strašnih raztrganin. Potepuški in zapuščeni psi se zbirajo v krdela in resno ogrožajo ljudi.
Eden izmed vojakov pokaže viralni video, na katerem maček žre truplo. Drugi pokaže fotografijo, na kateri lisica gloda človeško telo.
Pričnemo vožnjo po podeželski cesti med Konstjantinivko in Časiv Jaro. Na obeh straneh so jedera. Novinarka CNN, ki sedi poleg mene zakliče: »Swan!«. — Pravo »Labodje jezero«! — reče v angleščini. — V Moskvi bo kmalu »Labodje jezero«.
Vljudno se vzdržim, da bi povedal kaj si mislim.
16. OTROCI
Kaj delajo tukaj? To je vprašanje, ki si ga zastavljajo vojaki, zdravniki in kaplani, ko jih vprašam, kaj jih v Bahmutu najbolj preseneča.
Otroci v Bahmutu hodijo z roko v roki z materami, se stiskajo v kotih kleti, govorijo, da so očetje "nekje tam", tolčejo s palico po klopi, pogledujejo proti dimu, odvijajo čokoladno ploščico in se skrivajo pred radovednimi pogledi.
Pred dnevi je bil sprejet zakon o prisilni evakuaciji otrok iz območij spopadov. Za zdaj ni jasno, kako bo to izgledajo. Pravijo, da bo to težko uresničiti.
Po Kostjantinivki hodi ženska z vozičkom in govori po telefonu: »Verjetno bo že treba, ampak nekako ne želim oditi.« Čez nekaj dni bo prav na to mestu, kjer je govorila po telefonu, padla raketa.
Uslužbenci Ukrajinske državne službe za izredne razmere se med seboj pogovarjajo: Časiv Jar je zdaj kot Bahmut pozimi, Kostjantinivka pa kot Bahmut poleti. Stalno obstreljevanje vse bolj nepovratno uničuje infrastrukturo in spreminja Bahmut v postapokaliptično stanje.
...Povsod so kontrolne točke. Nekatere so zelo stroge, druge pa hitro prevoziš. So tudi take, kjer so včeraj preverjali, danes pa jih ni več.
Tu so betonske pregrade in kup prenosnih žičnih ovir - ježev, na katerih sedita dva fanta. Poleg, v jarku, leži razbit avto znamke Žiguli.
Ustavimo se – kaj se je zgodilo?
Bel Žiguli je nekdo, kot igračo, preprosto postavil na dno jarka. Koles ni več, prtljažnik je odprt moški s kapo, ki je kolo pustil parkirano zgoraj, pa iz avtomobila vleče neko avtomobilsko komponento.
Fanta – dvanajstletna Ilja in Bohdan – vse skupaj z zanimanjem opazujeta z vrha ovire. — Kaj je tam na pokrovu avtomobila? vprašam.
— Škatla piškotov. Neki IT-jevci so se ustavili in nama jo dali.«
Eden od fantov ima hlače v maskirni kaki barvi, drugi torbico z napisom »Oborožene sile Ukrajine«. Pohvalita se, da so se pred kratkim tu ustavili vojaki in jima dali dvesto grivn. Ilja in Bohdan živita v bližini. Pokažeta v daljavo:
— Tam, pri drugem drogu, smo našli repni del mine. Takšen! – z roko nakaže, da je dolg približno pol metra.
— Se ne bojita, da bi Rusi prebili fronto? — Ne bodo je prebili.
18. HUDIČ
Gospe Oleksandri je slabo, zato nas Danilo pusti na bencinski črpalki v Pavlohradu, medtem ko se sam odpravi v center mesta po tablete.
31. decembra zjutraj smo se prav tako ustavili tukaj in jedli sirnike z jagodno marmelado. Takrat so se ljudje pri bencinski črpalki fotografirali z "najmočnejšim človekom na planetu" – Vasilom Virastjukom, o srečanju z njim pa so nam kasneje pripovedovali domačini v Bahmutu.
Ga. Oleksandra noče ničesar. Nepremično sedi za mizo. O čem razmišlja? Pred menoj na blagajni stojita dva vojaka.
— Kakšne hot-doge boste?
— Kakršne koli. Že mesec dni jih nismo videli.
Oba sta Andreja. Eden je iz Bukovine, drugi iz Harkova. Prvi govori v huculskem narečju, drugi pa ima v svojem jeziku veliko rusizmov. Oba sta "tristotki".5 Prvega so ranili v obe stegenski mišici, drugega v roko. Pred kratkim sta prišla iz Bahmuta. Na vprašanje, kaj se dogaja v Bahmutu, Andrej iz Harkova odgovarja, sestavljajoč besedne zveze iz besed "težava" in "hudič". Morda gre za kak ustaljen izraz, ki ga ne poznam? Dvakrat ponovi, vendar še vedno ne razločim o čem govori. Moškima se tresejo roke, glasova, adamovi jabolki.Preklinjata drug drugega, nato umolkneta in dolgo molčita. Kljub temu da ničesar ne povesta, se na njunih obrazih jasno prebere, ta človeka sta bila v središču vojne, ta človeka sta jasno videla njenega gospodarja. Takšne vrste izkušnja se vtisne globoko in jasno.
— Trenutno je mesto skoraj obkoljeno. Dvanajst tisoč ljudi je ujetih in obkroženih. V Bahmutu je bil prvi Andrej v industrijski coni, drugi pa na območju vikendic. — Mi smo šli po šest skupaj, nasproti pa trideset, petdeset sovražnikov. Kaj lahko naredi šest vojakov proti tridesetim? In poleg tega imajo oni še OTP.6
Nato spet dolgo, kot bi se dogovorila, molčita. Potem globoko vdihneta, kot bi hlastala za zrakom:
— Lahko poveva nekaj o našem tovarišu? O Vikingu — res je bil odličen človek, res ... Govorita oba hkrati:
— Umrl je. Pred enim tednom. Hočeva, da njegovi bližnji vedo: nismo ga pozabili, bil nam je zelo drag. Viking je bil pravi poveljnik. Fantje se nanj niso jezili. Vse je izpeljal, kot je znal! Hočemo, da njegova družina ve, da ni umrl zaman!
Oba Andreja se še bolj treseta, lica se jima obarvajo rdeče. Nenadoma obstaneta, napeta kot premočno zategnjena esmarchova preveza, ki bo zdaj zdaj bodisi zdrobila ali zlomila kost.
V tistem trenutku se pojavita dva njuna prijatelja in kličeta naj se usedeta v avto. Fanta se nekoliko sprostita.
Fantje vprašajo, kdaj bom objavil ta članek. Odgovorim: verjetno maja. In eden od Andrejev, tik preden se obrne proti avtu, kjer so drugi borci, v slovo reče: — Mislim, da me maja ne bo več. Drugi Andrej molči.
19. FIKSACIJA
[...] Bahmut je postal preglasna beseda. Tu krvi ne najdeš le na vsakem tlakovcu in šrapnelov v vsakem zidu — ta kri in ti šrapnel pred našimi očmi postajajo gorivo zgodovine. Bahmut postaja prav tista točka, h kateri se bodo posamezniki ali celo celotne skupnosti vračali , se tam ustavili in otrpnili. Na to ni mogoče vplivati drugače, kot da čim prej ustavimo zlo in preprečimo nova mučenja, ugrabitve otrok, posilstva in nepopravljive katastrofe.
Ta zapis želim zaključiti s kratkim pogovorom v zaklonišču nekje pri Bahmutu. Devetnajstletnega vojaka, ki čaka na ukaz, da gre na položaj, vprašam: — O čem razmišljaš v tem trenutku?
On odgovori:
— O tem, da si želim, da me v tem trenutku ne bi obstajal.
1. Dmitro Černjavski je bil sekretar politične stranke Svoboda v Ukrajini.
2. Vasil Stus (1938-1985), ukrajinski pesnik.
3. 2S1 Gvozdika (rus. Nagelj) je sovjetska samohodna havbica (artilerijsko orožje s cevjo velikega kalibra), uvedena leta 1972. Uporablja se predvsem za boj proti živi sili.
4. Ikona Device Marije s sedmimi meči zapišenimi v srce, drugače imenovana tudi Zmehčanje zlih src
5. Kargo 300 – vojaški žargon za prevoz ranjencev iz vojnih območij.
6. Oklepni transporter pehote.
