KOLODVOR 

Ko bije polnoč, dotrajan potniški vlak na robu Mesta izpljune edino obiskovalko, drobno žensko, zavito v črn nepremočljiv plašč. Njena silhueta v temi petrolejskih svetilk izstopa v bolestno belem snegu, ki vase posrka vse okoli sebe. Komaj opazno pokima sprevodniku v pozdrav in odvleče svoje krhko izčrpano telo proti stavbi kolodvora. Čeprav je ni videla več kot sedem let, jo postaja nagovarja z domačnostjo starega prijatelja. Kot človeka po dolgem spancu pozdravi lasten obraz v zrcalu. Pozna vsako razpoko v steni, vsak manjkajoči tlakovec in vsak napis, zarezan v stare lesene klopi v hladni čakalnici. Prastara ura, ki z vsako minuto zaostane za nekaj trenutkov, glasno tiktaka v praznem prostoru. Na stropu kupole slovesno plešejo bledeči delavci. Kot da se ne bi nič spremenilo. Glavo pokorno skloni k rjavo-belim tlakovcem in z globokim vdihom v pljuča vnese še vedno isti vlažni zrak s priokusom kave, cigaret in jedkega vonja varikine. Iz gostilne brez imena v kotu čakalnice prihaja zadušen zvok rokovskih komadov, preglašujeta jih nesmiseln prepir in hrzajoč ženski smeh, ki meji na obupano stokanje. Vsa ta iz dneva v dan potlačena čustva, ki se iz pijanih ljudi prelivajo kot pena iz vrčka piva, v ženski prebujajo globoko zakopane spomine. Vstopi v gostilno, zadimljeno kot v sanjah, in s tresočim se glasom naroči vodko s črno kavo. 

Prav za to mizo v kotu, z razmajano nogo, podloženo s tremi podstavki za kozarce, sta z Romanom sedela pred dekletovim dokončnim odhodom. Do kolodvora sta tekla naravnost s slavnostne podelitve maturitetnih spričeval, oblečena v pražnja oblačila za odrasle, ob katerih je izstopal njen živahno oranžni potolčeni kovček na koleščkih. Pod žgočimi žarki sonca so jima s čela tekle trpke kaplje znoja. V večni polmrak kolodvorske gostilne jima je uspelo priteči dovolj zgodaj, da sta si lahko na hitro privoščila še pivo in cigareto. Roman je namesto pričakovanega alkohola naročil malinovec, v rokah je nervozno mečkal podstavek in brez glasu poslušal dekletovo napletanje o delu v Avstraliji in načrtih o postopnem potovanju po celi Jugovzhodni Aziji. To bo prvo leto, odkar sta se rodila, ki ga ne bosta preživela skupaj. Dekle čez trenutek vstopi na vlak in izgine iz Romanovega življenja. Seveda si bosta še vedno pisala. Pošiljala si bosta slike, ampak nič ne bo ostalo, kot je bilo. Njuni življenji se bosta spremenili do nerazpoznavnosti. 

Medtem ko je za dekle ta preobrazba obetala deskanje na peščenih plažah, odkrivanje še nevidenih živalskih vrst in okušanje eksotičnih jedi, si je Roman predstavljal hladno sobo v študentskem domu v tujem, prenatrpanem mestu, dolge noči brez sanj, prebedene z velikim anatomskim slovarjem, študentska dela, posojila in hrepenenje po brezskrbnosti, ki je odrasli ne doživijo več. Dolžnosti in odgovornost, mu je odzvanjalo v glavi. Sključen je spil malinovec in pri dekletu vzel cigareto, nad katero bi sicer vihal nos kot nad še enim žebljem v krsto. Toda tokrat je po vsakem dodatnem žeblju v krsto obupano hrepenel. Od te cigarete bi najraje bruhal in umrl, je pomislil, ko je vdihoval ščemeč dim in si skušal v spomin vtisniti vsak detajl dekletovega obraza. Razveselila ga je iskrica v njenih mačjih očeh, popolnoma enaka, kot ko ga je pri šestih letih prepričala, da sta skupaj splezala na petmetrski borovec, ki je rasel pred hišo, ali ko mu je pri trinajstih pripovedovala o punkovskem koncertu, na katerega se je želela kljub prepovedi staršev odtihotapiti tisti petek. Gosti rdeči lasje so ji divje štrleli iz glave, kot da ne bi mogli niti minuto ostati zaviti v gladki in resni figi, v katero si jih je zjutraj izjemoma počesala. Če jo je nekdo pogledal proti svetlobi, so lasje izgledali kot svetniški sij. Njen pegasti nos je bil vedno malo otekel in rdeč. Roman ni vedel, ali je to zakrivilo sonce, mraz ali vznemirjenje, kljub temu se je dekletovega nosu spominjal v tej podobi, verjetno odkar pomni. Ni se mu zdel niti grd niti lep. Preprosto je le rdeče žarel tam, na svojem običajnem mestu. Morda je celo drzno vzbujal pozornost, kot cela dekletova pojava. Z drzno radostjo je življenje vdihovala v vsako poro. V težkem kovčku na koleščkih je tihotapila obljubo vznemirljive prihodnosti. 

Občudujoče je govorila o vlakih in pticah, kot bi bili povezani; ti neutrudni popotniki, ki premagujejo nadčloveške razdalje, ti krhki raziskovalci, ki zajemajo življenje s polno žlico. Govorila je o vlakih, pticah in Avstraliji, medtem pa je Roman brez glasu spil malinovec. Po nepotrebnem je preveč kadila in vase zlivala zlatkasto tekočino, da ni mogla zares ceniti prisotnosti svojega edinega pravega prijatelja. Seveda, pogrešala ga bo, tako zelo ga bo pogrešala, ampak na to je skušala misliti čim manj. Po nepotrebnem je preveč kadila, vase zlivala pivo in govorila o vlakih, pticah in Avstraliji. To je bilo bolje, kot da bi se po nepotrebnem poslavljala. Saj si bosta pisala. Morda bi lahko naslednje leto tudi prišel k njej. Brez nepotrebnega poslavljanja. Nežno ga je poljubila na bledi obraz, vase zvrnila ostanek piva in z nonšalantnim nasmeškom fantu pomahala v pozdrav. 

Ko se je z žareče oranžnim kovčkom vzpenjala po strmih stopnicah na hitri vlak za Prago, se je počutila kot filmska zvezda. Mlada emancipirana ženska lovi svoje sanje. Avstralski kenguruji, pajki in kače, skrijte se, je želela zakričati in z razbijajočim srcem je vso pozornost usmerila v vznemirljive predstave o oddaljeni, na glavo obrnjeni deželi, ki bo čez par dni postala njeno novo zatočišče, medtem ko so za okni izginjali edino Mesto in ljudje, ki so bili zares pomembni. 

Roman je še naprej sedel za razmajano mizo v kotu in z negotovimi počasnimi gibi vase zlival preostanek malinovca. Imel je občutek, kot da bi namesto tega sladkega soka pil asfalt. Poživljajoče zeleni prti so postali sivi kot golobja peresa. Jasno nebo je prekril neprepusten črn pepel. Čeprav so se stalne stranke za sosednjimi mizami vztrajno potile, je fanta oblival sibirski mraz. Zabavne popevke z radia so se spremenile v rekviem. Kot bi v trenutku, ko je iz vidnega polja izginil kričeče oranžni kovček, svet zapustile vse žive barve. Kot bi se svet spremenil v nepriljuden črno-beli film. 

V gostilni na kolodvoru je ostal vse do zaprtja. Počasi je pil svoj asfalt in se trudil kar se da vestno napolniti misli z drobci pijanih pogovorov, ki so prihajali od sosednjih miz, da bi vsaj za trenutek utišal krike, ki so divjali v globinah njegove podzavesti. Potem si je poiskal eno od najbolj pijanih deklet in ji sramežljivo ponudil, da jo pospremi domov. Pogledala je njegov bledi obraz za očali, na katerem so izstopale temne razširjene zenice kratkovidnih oči, potopljenih v kraterjih vijoličastih krogov, in čisto prevelike ustnice, ki jih je pogosto nezavedno šobil kot riba na suhem, ko je bil živčen. Fantov obraz navadno v drugih ni vzbujal nenadnih ljubezenskih izbruhov, vendar je bilo na njem nekaj neposrednega in prijaznega, kar je pri drugih že ob prvem srečanju vzbujalo simpatijo in zaupanje. Morda je tudi zato ta zmedena opita dama na nevsakdanjo ponudbo neznanega mladeniča prikimala in mu dovolila, da jo je prijel za roko in peljal vse do blokov na drugi strani Mesta, od postaje oddaljenih več kot uro zibajoče se hoje. Med njima se ni zgodilo nič več kot to, je Roman naslednji teden napisal dekletu v prvem pismu. 

To krhko pijano damo je le ves čas držal za toplo potno dlan in upal, da ne bo opazila solz, ki jih je že nekaj minut komaj zadrževal. Zaradi vsega je bil tako zelo žalosten. Na smrt je bil žalosten od tega zanikrnega brezbarvnega Mesta, ki so ga vsi resnično živi ob prvi priložnosti zapustili in ki je srkalo ostanke življenja iz vsakogar, ki si je upal še malo ostati. Žalosten je bil zaradi te zaupljive opite dame, ki se mu je v pričakovanju bog ve česa hvaležno dovolila pospremiti vse do doma. 

Mislil je na to, kako oranžni kovček z nepredstavljivo hitrostjo na višini dvanajst tisoč metrov nad tlemi leti čez celo Evropo, Bližnji vzhod in Jugovzhodno Azijo vse do Sydneyja, in glas se mu je zataknil v grlu kot bodeča ribja kost. Če bi to naselje prizadela poplava, bi nam le koristila, bi rekel dami, vendar ga je premagala žalost in je le ravnodušno požiral zrak. Ko bi nas le voda preplavila in bi mi za vedno ostali zaprti v blokih kot ribe v akvariju, si je mislil, ko je od dame vzel ponujeno cigareto in se zaman trudil ogniti njenim nerodnim poljubom. 

Teden kasneje je poskušal dekletu svoje občutke opisati v lahkem in zabavljivem tonu, kot to pismom za daljne dežele pristoji in kot se spodobi, vendar ni bilo pri tem prav nič zabavnega. Vse do jutra se je klatil po Mestu s solzami v očeh, naključne mimoidoče je prosjačil za cigarete, brcal v smetnjake, izložbe in telefonske govorilnice ter dolgo ni razmišljal o tem, kam in zakaj sploh hodi. V glavi mu je neprestano odzvanjala ena sama misel o ljudeh, poplavljenih v blokih kot ribe v akvariju, in ta predstava ga je pomirjala kot anestetik. 

Že od mladih nog je rad plaval, hiter kot ščuka, izginjal pod gladino, da vsaj za trenutek ni bil v vrvežu, ki je prevzel bazen kot glasen napev iz reklame. Rad je opazoval lom sončnih žarkov pod gladino in si predstavljal, da so to portali do paralelnih Mest, kjer ljudje živijo bolj mirna in uravnotežena življenja, kjer nihče ne čuti potrebe po obupanem popivanju do jutra na zakajenem kolodvoru in kjer pepelnato siva naselja poživljajo z visokimi dišečimi drevesi, ki cvetijo pod brezskrbnim petjem ptic. Drugič se je osredotočal na raznobarvne dekliške kopalke, ki so valovale pod pritiskom vode, in se od krivde zdrznil, kadar je lahko ugledal več, kot je bilo njegovim očem namenjeno. Zlovoljno je zlezel iz vode, da bi se pridružil svoji najboljši prijateljici, ki se ji je uspelo celo popoldne zamotiti tako, da je z ledeno vodo polivala nič hudega sluteče vrstnike, ki so se v polsnu pražili na ploščicah ob bazenu, in se naglo tekla skrit, kadarkoli je nekoga tako razjezila, da se je odločil dvigniti s svojega mesta, steči v njeno smer in preklinjati dekletov obstoj z začinjeno mešanico kletvic. Včasih jo je kdo za kazen porinil v bazen, ji polil torbo s knjigo iz knjižnice ali ji pred očmi celega kopališča potegnil spodnji del kopalk in tako razkril pogled na mednožje, prekrito s temnim šopom košatih dlak, ampak ni kazalo, da bi bilo to za dekle kakorkoli vzgojno. Naslednji dan se jih je spet lotila z vedrom ledene vode, čim več čustev je njeno vedenje namreč vzbujalo, tem bolj je pri njem vztrajala. 

To je nehala početi šele pri petnajstih letih, ko se je v njej prebudilo intenzivno zanimanje za teraso sosednjega bara, kjer je v družbi starejših fantov preživela večino poletnih počitnic. Medtem ko si je Roman v vodi predstavljal, kako postaja riba, in sramežljivo preučeval obrise najstniških ženskih teles, se je dekle učilo po okusu prepoznavati različne vrste piva, vdihovati 

cigaretni dim in pri tem prefinjeno izražati svoj pogled na vse, kar je slučajno postalo predmet razprave. Roman je imel še naprej raje potapljanje. Ko pa je vendarle za trenutek prisedel k dekletu in skupini naključnih obiskovalcev kopališča, ni po navadi celo dopoldne rekel nič razen par nujnih stavkov in z odsotnim pogledom v praznino pil eno samo segreto kofolo. Čeprav mu je šlo v šoli veliko bolje kot ostalim in se mu je po glavi podilo veliko znanja in neobičajnih idej, se mu v pogovor na barski terasi ni uspelo aktivno vključiti. Njegove misli so se pri izražanju raztopile v bolj megleno podobo, bile so izmuzljive in spremenljive kot dim iz ugašajoče cigarete, vse druge pa so odbijale. Vsaj takšen vtis je dobil Roman. Zato je raje samo sedel v tišini, šobil ustnice kot riba in očarano poslušal plaz dekletovih besed. Ni razumel, kako je pri petnajstih letih ni bilo sram hoditi okrog z nekom, kot je on. V očeh ostalih je bil zgolj smešen neurejen piflar, privilegiran otrok primarija v mestni bolnici, čudaški frik, ki je navdušeno najbrž govoril le o ribah in potapljanju, ampak v dekletovih očeh je poosebljal čisto vse pomembne spomine na otroštvo, ki sta ga še pred kratkim preživljala skupaj.