Seznami vlivajo občutek gotovosti nevarne vrste, lažno varnost. Okoli svojega sedemnajstega leta sem pristala v bolnišnici, ker sem preveč dala na sezname, štetje, nadzor. Kar naenkrat je moje telo dobilo ženske oblike in težo pognalo v galop, verjetno z namenom, da bi jo kasneje razporedilo po celotni dolžini, vendar tega takrat še nisem vedela, zato me je zajela panika. Sprememba je bila zame preveč nenadna in tisočkrat prehitra. Doma sem večkrat slišala, da smo v družini pač bolj debelušni, in to sem želela preprečiti. Vzela bom vajeti v svoje roke, zavrnila besedi »pač« in »bolj« ter prenehala jesti. Imela bom vpogled sama vase. 
Namesto tega sem pristala v bolnišnici s petimi suhicami, za katere sem lahko rekla, da so suhe, zase ne. V ogledalu sem videla debeluhinjo, kita, tudi takrat, ko je tehtnica kazala številke pod štiridesetimi kilogrami. Zaradi te številke in predvsem zaradi maminega bledega obraza sem domnevala, da sem očitno suha, ko pa sem položila roke na zadnjico ali trebuh, je bil občutek povsem drugačen, zabuhel, preobložen, okrogel. 
»Vrsta psihoze« je rekla psihiatrinja Broeckx. 
S petimi suhicami smo bile svoja skupina in živele skupaj v bolnišnici. Bile so še druge skupine, v katerih so bili fantje in punce drugačnih proporcev, vendar smo z njimi le redko prišle v stik. Bile smo v programu, v okviru katerega so na terapije kar-se-da pogosto prihajali tudi naši starši, da bi zmanjšali prepad, ko bomo spet začele živeti doma. To se je slišalo tako, kot da smo v bolnišnici svoje življenje slekle kot jakno, ki jo bomo kasneje spet lahko oblekle. Kot da naša življenja za kratek čas ne bi obstajala. Bilo je obdobje, ko so nam zdravniki svetovali, naj ne hodimo po nakupih, se ne fotografiramo in ne snemamo, ker takrat nismo bile najboljša različica samih sebe. Me, šest punc z okvaro, nismo hodile v šolo, imele hobijev ali prijateljev. Imele smo premor, vmesno obdobje. 
Suhice smo v bolnišnici pri eni od vaj dobile vrv, da bi z njo naredile krog, velik toliko, kolikor smo mislile, da je obseg našega trebuha, in ga položile na tla. Nato smo stopile vanj in preverile, ali je bila naša predstava pravilna. Popolnoma osredotočene smo sedele na tleh, gledale od trebuha k vrvi in nazaj. Zaradi bolezni smo delale vse zelo natančno in previdno, zato smo tudi to nalogo opravile s popolno predanostjo. Ob strani so nas opazovali starši. 
Med nami je bila Mia, ki si je vrv poskušala zategniti okoli pasu in jo v enaki obliki položiti na tla. Bila je iz premožne družine, njen oče je bil odvetnik in je z vsakim družinskim srečanjem postajal nestrpnejši, neprestano je govoril, da se mu zdi, da bi bilo okrevanje lahko učinkovitejše. Ko so jo sprejeli v bolnišnici, ji je mama, direktorica neke finančne ustanove, podarila konja, ki ga Mia torej še nikoli ni videla, in ki se je samotno pasel na travniku za njihovo vilo. Mia je vsake toliko dobila sporočilo s fotografijo živali, vsakič se je zdelo, da bolj žalostno gleda predse. »Beauty sprašuje, kdaj prideš domov« je po navadi pisalo. Med nami je bila Kim, ki je raztegnjena in zbrana ležala na tleh. Ob strani sta stala njen preklast oče in bleda mama, vedno oblečena, kot da se ravno odpravljata v hribe. Bila sta tip staršev, ki so se med srečanji umaknili in se ves čas opravičevali. Enkrat smo se pogovarjali o vikendu, ko se je smela Kim »navajati« na dom. Osorno je zavpila, da je njen oče ves vikend ždel na kavču in jedel piškote. Medli pojavi sta se zdrznili, oče je zamrmral, da mu je žal, nakar je neka mama vprašala, ali je res, da je ves vikend jedel piškote. »Koliko pa, eno škatlo, dve?« »V vsem vikendu zagotovo dve škatli,« je zamrmrala Kimina mama. 
Nekdo drug je rekel, da je to res veliko. Moja mama je pripomnila, da tudi sama včasih jé piškote in da to vendarle ni nič nenavadnega. Oče se je popravil, češ da je njegova žena pretiravala in je pojedel zgolj eno škatlo, zaradi česar smo se velik del terapije pogovarjali o očetovih prehranjevalnih navadah. 
»Ne preveč učinkovito,« je pripomnil Mijin oče. 
Med nami je bila Fiona, ki je hitro končala svoj krog. Njena starša sta bila zagorela, oče je imel svetle pramene, kot da bi pravkar stopil iz videospota iz devetdesetih, skupaj z mamo, ki je nosila črne podaljške, ki so ji segali do zadnjice. Kljub veliki pozornosti, ki sta jo posvečala svojemu videzu, je bila na njunih obrazih vseeno najbolj opazna utrujenost. 
Zoëjina mama si ni mogla pomagati, da ji ne bi kar naprej dajala napotkov. »Obseg mora biti ožji, še ožji,« je vpila ob strani kot trenerka. Tudi sama je bila psihologinja in se očitno tega sramovala; na uvodnem srečanju je ihtela, da je pomoč ljudem njen poklic, lastni hčerki pa ni znala stati ob strani. V naročju je nosila petletnega sinka, ki je terapijo z vrvicami opazoval kot zabavno igro. 
»Michelle,« je pokazal s svojim topim prstkom. 
»Ja,« je rekla Zoëjina mama z otročjim glasom, »to je Michelle.« 
Michelle je bila v bolnišnici najdlje. Več mesecev je bila v tako imenovani fazi zanikanja, fazi, ko si res ni mogla predstavljati, da ima duševno bolezen, zato je najprej pristala na oddelku za bolezni želodca in pozneje ostala v bolnišnici zaradi dolgotrajnega pregleda črevesja. Zdravnike je zavajala nevede; tudi sama je bila prepričana, da je problem v njenem želodcu in ne v glavi. Zato se napačno imenuje faza zanikanja, »faza odkrivanja« bi bilo ustreznejše. Njena starša sta bila oba v šolstvu in si v beležko vestno pisala vse, kar so povedali zdravniki. Imela sta še štiri otroke, stare med deset in dvajset let, ki so tu in tam prišli zraven. 
Ob strani je stala tudi moja mama, ves čas v zrak molila svoj palec in redno jokala. Podpirala me je ne glede na vse, tako kot med tekaškim tekmovanjem, katerega sem se udeležila nekaj tednov prej. Presenetilo me je, da je bila tam, običajno ni hodila na športne dejavnosti, tisti dan pa je celò sama ob strani pretekla en del. Pozneje mi je povedala, da je to storila, ker sem bila tako suha in se je bala, da se bom med tekom zgrudila. 
»Kar tako naprej,« je od strani vpila tudi tam v bolnišnici, z glasom, ki se je utapljal v solzah in smrklju. 
Starši so bili videti različni, imeli so drugačne življenjske poglede in standarde, čeprav so bili vsi belci in iz višjega razreda. Bil je drag hobi, zdravljenje nevidne bolezni. Nas, punce, vse zaposlene z vrvjo in svojim pasom, je bilo teže razločiti, ker smo bile sence. Sence z istim ciljem in istimi simptomi, dovzetne za ideje druga druge in zato druga drugi tudi vse bolj podobne. Zdelo se je, kot da počasi postajamo eno, zgnetene v eno koščeno žogo puhastih las, šest počasi utripajočih src in pretirane trme. V žogo, ki je želela biti skokica, vendar zaenkrat tega še ni bila sposobna. 
Ko smo končale, so nam naročili, da stopimo v obsege pasu. Dandanes bi lahko rekli, da je bil tisti trenutek blazno smešen, ampak naši starši so gledali ogromne kroge na tleh, svoje hčerke v njih kot pike – vanje bi lahko šle trikrat do šestkrat.
Ko vstopim v dedkovo sobo, stoji ob oknu z rokami v žepih, okoli zapestij ima tanjši povoj. Opazuje ptice, kipe, park, majhne ljudi, ki se sprehajajo v skupinicah po dva ali tri in se ne oddaljijo od zavitih poti. Dolgo časa jih lahko opazuješ, a se le redko zaletijo, tako kot se tudi avtomobili na parkirišču ne. Močen sončni žarek ga obsije kot gledališki žaromet. Preveč protisvetlobe, bi pripomnil fotograf. Na internetu sem prebrala, da obstaja povezava med nasedanjem kitov in aktivnostjo sonca. Sončeve pege in izbruhi motijo zemeljsko magnetno polje, ki ga kiti, tako kot ptice selivke, uporabljajo za orientacijo. Posledica: kiti se zmedejo. 
»Kako si, dedi?« Previdno se dotaknem njegove roke. Nenehno se bojim, da bi ga prestrašila, čeprav bi bilo to mogoče dobro, saj bi ga tako morda osvobodila njegovih razvlečenih, žalostnih sanj. 
»Sam,« odgovori. 
»Kaj praviš?« 
»Sam sem.« 
Kot otrok sem imela v sobi knjigo Sam na svetu, ki jo je mami postavila na knjižno polico, ker jo je kot otrok oboževala. Sama sem jo brala redko, samo ko sem bila pri enajstih ali dvanajstih, v zgodnji puberteti, jezna na vse okoli sebe in se počutila, kot da sem sredi kaosa in ne vem, kaj naj storim. Takrat sem stekla v sobo, se usedla tesno k svojem enometrskem belem plišastem medvedu in s police vzela knjigo. Pri vsaki notranji krizi sem jo šla brat, saj je bil naslov izredno primeren. Prepričana sem bila, da me takrat tako ali tako nihče ne bo pogrešal, vendar nikoli nisem prišla dlje od prve strani – črnilo se je vmes zabrisalo in besede so postale nečitljive – ker je v tistem poleg mene že sedela mami, ki se je verjetno sama pri sebi hihitala, ker njen otrok zaradi pozornosti bere knjigo Sam na svetu, navzven pa me je objemala čez rame in tolažila. 
»Vse skupaj je čista zmešnjava.« Moj glas sta dušila medvedovo uho in mamina pazduha. 
»Ja,« me je mirila. 
V barvi na steni je razpoka, ki se zdi večja kot včasih. Na dedkove besede ne rečem nič, nočem razglašati neresnic, saj je res: sam je. Polfilozofsko bi lahko rekla, da je v bistvu vsak sam, kar pa spet ne drži. Vsi smo, toda on je res sam, v tej sobi, kot v sobi kakega hostla, kjer še vedno vidiš prejšnjega gosta in že vohaš naslednjega, pred oknom z razgledom, v katerem se od mraka dalje zrcali samo še tvoj odsev. Odsev petinsedemdesetletnika, psihiatričnega bolnika, z rokami v žepih in narobe zapeto srajco. 
V spodnjem nadstropju sem morala pred leti vsak teden delati vajo z ogledalom. Vsaka od nas je stala v drugi kabini, le v spodnjih hlačkah. Vsi so kar naprej uporabljali 
pomanjševalnice, ker smo bile zelo občutljive, krhke in nihče ni želel narediti stvari večjih, kot smo bile same. Psihologinja, ki nas je nagovarjala po mikrofonu, je vsako spodbudila, naj se pogleda v veliko ogledalo na steni. Njen glas smo slišale skozi odprtino pod vrati: »Glejte svoje noge, opazujte njihovo obliko, njihovo barvo, posebnosti.« To je bilo skeniranje telesa, ki ni delovalo meditativno, prej kot dvoboj z noži. »Glejte svoja kolena, bodite pozorne, naj vaše oči počivajo na njih.« Z vsakim delom telesa nov sunek bolečine. Nevzdržen gnus. »Pomaknimo se do stegen, glejte jih, poskusite si jih ogledati povsem neosebno.« Nisem se mogla gledati, moje telo je drgetalo, živci so kričali, zato sem samodejno zaprla oči. Kadar sem vendarle pogledala, sem videla maščobne gube in trebuh, bled in štrleč. Videla sem le en del telesa. Največkrat sem sedela s hrbtom naslonjena na ogledalo, s pokrčenimi koleni, ki sem jih objela z rokami, da me ne bi zeblo. Nihče ni preverjal, ali vajo izvajamo, zato je večina punc počela enako. S temenom smo se naslonile na ogledalo, poslušale nežen glas psihologinje, zaprle oči, razočarane, da nam spet ni uspelo, čakale, da je bilo vaje konec, in spet hitro vstale, da bi bilo videti, kot da smo sodelovale pri celotni vaji. 
Moj dedek stoji tu v svoji sobi, veliki štiri krat šest, pusti, da glasovi zdravnikov, drugih bolnikov, njegove družine in tudi njega samega zdrsnejo mimo, tišči svoje poškodovane roke v žepe. Naslonil se je na ogledalo, ne sodeluje več, ne zmore več. Jaz nisem sodelovala, ker sem mislila, da je tako zame bolje, on zato, ker mu ni ostalo nič več zase. Nihče več ni. Kjer sem jaz videla sam trebuh, on v svojem odsevu morda ne vidi prav ničesar.