Sinoči sem očitno prerasel svojo otroško posteljo: okončine mi visijo čez rob in se ob vsakem obratu zadenejo ob tv-pohištvo, prekrito s plastiko, in ob prozorne vreče z rezervnimi odejami; nekdanja soba je trenutno ropotarnica mojih staršev. Ne morem spati; oče tudi po vseh teh letih še vedno noče vključiti ogrevanja, nikoli, v nobenem letnem času. Prameni mraza ovijejo najprej moje manjše prste, nato palec. Vstanem iz postelje in odkrevsam čez prostor, z ene noge na drugo, čez hodnik, v spalnico staršev. 
»Ali se ne bova malo pogovarjala, fa?« vpraša mama, ko me zagleda, napol v nizozemščini, napol v wenzhouhuaščini, našem kitajskem narečju. Usedem se na konec njene postelje. Kot po navadi vzameva v roke nekaj starih albumov, gledava fotografije iz preteklosti in se smejiva maminim velikim pričeskam, mojim prekratkim hlačam, ozkemu, dolgemu obrazu mojega še vitkega očeta, tisti dolgi usnjeni rdečerjavi jakni, ki jo je nosil v mojem rojstnem kraju Middelburg in mi jo je ona na koncu želela podariti (»Obleci to in se pokaži očku, tako bo ponosen«), vendar je nekoliko preveč zvodniška za zahodnjaške standarde, neostri fotografiji mame, ki se ustraši nečesa zunaj slike. Gledava jih, dokler se oba ne naveličava razmišljanja o starih časih. 

Naslednje jutro se po hiši plazim kot izgubljen vlomilec, da bi pred vrnitvijo v Amsterdam našel kaj za pod zob. Zbudil sem se že ob pol osmih. Oče zgodnje vstajanje povezuje s trdim delom, zato v moji otroški sobi nikoli niso visele zavese. Danes tudi sam ne vstane pred enajsto. 
Oblačila mi zaudarjajo po starem olju za cvrtje, ker sem včeraj spet pomagal cvreti pomfrit, kipcorne in frikadele v prastari holandski okrepčevalnici, ki je v pritličju naše hiše, tu v Tilburgu. Oče in mama jo vodita že od leta 1994. Ampak kmalu se bo to spremenilo – okrepčevalnico De Vriendschap bosta prodala in se iz Tilburga preselila v Rotterdam. Sedemdeset ur dela na teden postaja zanju preveč in Rotterdam s svojimi kitajskimi trgovinami jima je bolj všeč. 
Ko sta nedavno razlagala o tem, sem skrivaj zavzdihnil od olajšanja. Okrepčevalnica staršev je kraj, kjer imam čevlje polne svinca, kraj, kjer sem se v mladosti počutil kot v zaporu, nočna mora, napolnjena z dvoglavimi maskami, prezgodnjim vstajanjem, s poskusi preživetja, hojo po prstih po mrzlih tleh in s čakanjem prve priložnosti za pobeg. 
To je hiša in okrepčevalnica, kjer nisem nikoli mogel biti, kdor sem, to je kraj, kjer sem bil closeted. Hodnik od kuhinje do okrepčevalnice, kjer sem se od očeta naučil, da so geji »nagnusni«. To je kraj, kjer so ostali Nizozemci v nas videli le »Kitajce iz pomfritarne«. Tu sem bil vedno to, kar nisem želel biti – nagnusen, ne Nizozemec. Tako sem se tu naučil sramovati se vsega, kar je bilo kitajsko in gejevsko, vse za to, da bi bil vsaj malo tak kot drugi. Komaj čakam, da oče in mama zapustita okrepčevalnico, dvigneta sidro in odjadrata. 
Med vrati se pojavi mama, v pižami, in mi pogreje debelo rezino domačega slanega kolača z mlado čebulo in svinjsko mastjo, specialiteto iz domačega kraja Wenzhou, čeprav si po navadi privoščim bolj lahek zajtrk. »Zou lu! Chi!« reče. Sedi. Jej. 

Ti prizori morda delujejo očarljivo. Ampak zadnja štiri leta sem se s starši bolj malo zares pogovarjal. Kot oddaljene krošnje dreves se pogovarjamo drug mimo drugega. Moj odnos s starši je kot odnos z mojim zobozdravnikom: vsakič, ko sem tam, se počutim krivega, zasačenega, hočem pokazati, da znam poskrbeti zase – ampak vsakič izza mojih zob na plano postrga majhne drobce. Upal sem, da si bosta, po mojem outanju pred štirimi leti, končno vzela čas, da me bolje spoznata. Ampak ta pogovor je predvsem pokazal, kako velik je resnici razkorak med nami. 
Oče in mama sta dolga leta plačevala najemnino za mojo študentsko sobo in za vsa moja šolanja in šolske knjige, da bi na koncu smela določiti, v skladu s čim vse mora biti moje življenje glede na njuna pravila in pričakovanja. Biti uspešen in živeti po hetero standardih, na primer. Od mojega outanja morda bolje vesta kdo sem, kaj več o meni pa ne. Neizrečene stvari med nami pustimo viseti v zraku in buljimo vanje. Zdaj ne sprašujeta več, ali imam punco – ampak tudi ne, ali je v mojem življenju kak fant. 
Pozajtrkujem v tišini, mami dam v tišini poljub in v tišini grem do postaje. 

Na glavni železniški postaji mi nasproti pride Kitajec pri šestdesetih. Ramena se mu povešajo, gube pogrezajo vase ob suhi luknji ob ustnicah. Njegove noge drobijo korake v starih supergah pod adidasovo trenirko, ki je v trgovini očitno ni pomeril. 
Sam bi rad pogledal stran, ampak on je hitrejši: njegov plah pogled šine navzdol tik preden gre mimo mene, zdaj gledam njegovo golo prečo, jajce na oko, katerega rumenjak se je razlil v čudovito rumeno lužo. 
Ob tem pomislim, kar mi je povedal Andre Alexander, temnopolti Britanec, ki sem ga nekoč intervjuval. Živel je v Čengduju, mestu sredi Kitajske, kjer se je svojčas naselilo le malo izseljencev. Tam mu je na cesti vsak, ki je bil prav tako temnopolt, pokimal v pozdrav: Vidim te, prepoznam te. Sam pa se zmeraj – iz navade – sploh ne zmenim za druge kitajske Nizozemce, morda iz strahu, da bi ljudje mislili, da smo skupaj. Morda me je strah, da se bo njihova kitajskost prenesla name, ko bomo stali z ramo ob rami. 
Kitajskih Nizozemcev, ki so kot jaz odraščali na Nizozemskem s kitajskimi starši, v mladosti nisem zares poznal. Čeprav je na Nizozemskem, kakor pravi nizozemski statistični urad, v začetku leta 2019 živelo okoli 100.000 Kitajcev prve in druge generacije, s čimer se uvrščamo v četrto največjo skupino nezahodnih migrantov na Nizozemskem. Všteti so Kitajci iz Kitajske (približno 75%), Hongkonga in Macaa (19%) ter Tajvana (4%). Poleg teh 96.600 so še kitajski priseljenci (in njihovi otroci) iz Indonezije, Surinama, Singapurja, Malezije, Vietnama, Mjanmara in Laosa. To je številka, ki je ne moreš kar tako prezreti. 
Poleg tega so tu dlje, kot sem mislil. Kitajski trgovci iz Zhejianga (domače province mojih staršev) so prek Sibirije prišli v Evropo že ob koncu 19. stoletja, med prvo svetovno vojno so Kitajci pomagali kopati jarke v severni Franciji, in Moskva, Pariz, Marseille, Liverpool in London so bili pomembni kraji, kjer so se nastanili. Leta 1911 so v Rotterdam prišli poceni kitajski delavci predvsem iz Hongkonga in okolice, da bi prevzeli delo stavkajočih nizozemskih mornarjev. Po padcu borze leta 1929 so večinoma brezposelni ostali na Nizozemskem; po drugi svetovni vojni je tu preživelo samo nekaj sto Kitajcev, zahvaljujoč vzponu kombinacije kitajsko-indonezijskih restavracij. Uspeh te formule je pritegnil nove Kitajce in število okrepčevalnic, ki jih vodijo kitajski priseljenci, je močno naraslo. 
Moji starši so prišli z velikim valom priseljencev v 70. in 80. letih. To je bilo po koncu komunističnega in osamilnega režima Mao Zedonga, po katerem se je dežela Kitajska začela vedno bolj odpirati zunanjemu svetu, trgovanju in migracijam. Ti gastarbajterji so kmalu poslali še po svoje družine. Takrat je bilo še zelo učinkovito, če si kot razlog za migracijo navedel »združitev družine«. 
Večina kitajskih Nizozemcev sedaj živi v mestih, kot so Rotterdam, Amsterdam in Den Haag, veliko pa jih je tudi razkropljenih po celotni deželi. Sam sem odraščal v Middelburgu, se nato preselil v Hoogerheide in pozneje v Tilburg. Razen s svojo družino med odraščanjem nisem govoril s kakim drugim kitajskim Nizozemcem dlje kot pet minut. 
V moji glavi so bili Kitajci debeli poslovneži z očali, oblečeni v polikane črtaste obleke, ki so po ulici s kalkulatorjem in kupom bankovcev v rokah v telefon naglas vpili številke po mandarinsko, ne nizozemsko. Ženske so bile tip gejše, ki so prikimavale na vse in se potem priklonile, da bi pokazale, kako ponižne so, medtem ko so servirale pladenj riža s psom. Ali pa so bile tiger moms; stroge azijske mame, ki so s copatom v roki čakale, da bi svojim otrokom primazale eno okrog ušes, medtem ko se ti na pamet učijo slovnična pravila enega izmed zulujskih jezikov, igrajo klavir in matirajo vse po vrsti; najraje kar vse troje hkrati.
In najhuje je: ko si, tako kot jaz, v družbi vedno v nečem edini (v mojem primer včasih »Kitajec«, včasih »gej«, včasih »težak«), potem avtomatsko postaneš zagovornik tega »nečesa«. Ostali se vedno ozirajo proti meni, ko se na primer pogovarjamo o kitajskih restavracijah ali jedeh ali potovanjih na Kitajsko, ker imajo o meni določeno predstavo. Tako kot mi je mama enkrat napol prezirljivo napol ponosno rekla: od znotraj se lahko počutiš še tako zahodnjaškega, za zunanji svet boš ostal Kitajec. Za vedno »rumen« na zunaj in »bel« od znotraj. Banana, torej. 
Vem, da so takšne (ponotranjene) stereotipne misli lahko škodljive. Vodijo v diskriminacijo, povzročajo, da se tega dela sebe sramujem, in da se Kitajcev izogibam. Tako se kot izgubljen vlomilec ne počutim le v hiši svojih staršev, ampak tudi v celotni skupnosti kitajskih Nizozemcev. 
Zakaj bi moral živeti s tem sramom? Celo svoje življenje sem imel dvojno življenje: eno, v katerem sem kar-se-da »nizozemsko« sodeloval s sošolci, z njimi poslušal zahodni pop in praznoval, in drugo pri starših doma, kjer sem jedel »čudne« jedi z meduzo ali morskimi klobasami in več ur pomagal pripravljati saté in spomladanske zavitke; življenje, za katerega ni zunaj vedel nihče. 

Poleti 2016 sem po naročilu časopisa Volkskrant napisal zgodbo o tem, kako sva z mamo skupaj odpotovala na Kitajsko. Že pol leta sem sem bil out, pa me je v Šanghaju vseeno poskušala spetljati z neko Kitajko. 
Ko je bil članek objavljen, sem dobil kup obvestil in odzivov drugih mladih kitajskih Nizozemcev, visoko in manj izobraženih, hetero- in homoseksualcev, ki so mi sporočali, da so se počutili razumljene, da so prepoznali absurdna pričakovanja mojih staršev, in da so končno lahko svojim staršem razložili, kako so se počutili kot otroci kitajskih priseljencev. Mi smo del generacije, ki je tu rojena in vzgojena, tisti, ki moramo pluti med dvema svetovoma, dvema življenjema; enim, v katerem smo odraščali, in drugim, ki smo ga dobili od staršev. 
Zaradi teh odzivov sem se zavedel, koliko skupnega imam s celo množico drugih, da drug drugega razumemo, ne da bi si morali karkoli pojasnjevati. 
»Ko bi le tvojo zgodbo prebral prej, ko sem bil mlad,« mi je nekdo napisal. »Potem bi videl, da nisem edini.« 
Ja, to bi si želel tudi sam, da bi obstajalo več člankov in knjig o izkušnjah, v katerih bi se lahko prepoznal tudi sam in doumel, da se mi ni treba sramovati kitajskega dela sebe. In zdaj, ko so se te misli v meni pojavile, se jim ne morem več upirati. Kot bi razpakiral škatle in se jim stvari, ko bi jih želel znova vtakniti vanje, ne bi več prilegale.
Čas je za naslednji korak, razmišljam, ko se še enkrat ozrem h Kitajcu v starih supergah. Zaradi prihajajoče selitve staršev iz hiše, kjer sem odraščal s sramom, se zavem, da je nujno čas, da se tega sramu znebim. Čas je, da raziščem, od kod ta sram izvira, v upanju, da se drugi (otroci, kakršen sem bil včasih sam) v tem prepoznajo in začutijo, da niso sami. Kot »banana«, kot otrok priseljencev, kot človek, a tudi kot novinar vedno bolj opažam, kakšne velike posledice imajo na človeka migracije in odraščanje znotraj dominante holandske kulture. Hkrati vidim tudi, kako malo pozornosti se v medijih in državni politiki posveča drugi generaciji Nizozemcev kitajskih korenin – tako malo, da imam celo jaz, kitajski Nizozemec, klišejsko sliko o ostalih kitajskih Nizozemcih. To se mora spremeniti. Svojih lastnih staršev ne poznam dovolj dobro in vem, kakšne posledice ima to na mojo predstavo o ostalih Kitajcih: enodimenzionalna je. In zdaj, ko se mama in oče starata (in se tudi sam), vedno pogosteje razmišljam, tako kot verjetno vsak otrok: ohraniti moram, kar še lahko ohranim, si zapomniti, kar si še lahko zapomnim, doživeti, se okleniti, prestati, zdaj, ko si vsi trije še delimo življenje.